Sparássis críspa, Borov glivec – užitna
ZNAČILNOST: svojevrstna, grmičasta, s ploščatimi vejami močno nakodrana tvorba, ki zajedalsko uspeva na borovih koreninah in doseže do četrt metra višine.
KLOBUK: 10-25 (40) cm višine in širine, zgrajen iz številnih ploščatih vej, ki rastejo iz skupnega beta in se proti koncem še bolj sploščijo, razširijo ter močno nakodrajo. Površina kodrastih loput je gladka, bledo okraste barve, robovi pa so ostri in močno vijugasto nakodrani.
TROSOVNICA: se nahaja na celotni površini vej in je navidez gladka.
BET: 2-8 cm debela, mesnata, belkasta kepa, iz katere poganjajo veje, v zemlji pa se korenasto podaljšuje do substrata, oziroma do borovega štora.
MESO: belkasto, svetlo okrasto, prožno in vlaknato, prijetnega vonja in okusa.
TROSI: 4,5-7 x 3-4,5 mikrona, elipsasti, gladki, s tankimi stenami, neamiloidni, trosni prah je sivkasto bel.
RASTIŠČE: na zemlji ob borovih deblih, posamično, redko na požaganih štorih, goba je nevaren koreninski zajedavec, raste poleti in v jeseni, razmeroma pogosto.
UPORABNOST: odlična, vsestranska, posebnega okusa, včasih jo je težko očistiti, kadar je polna prsti in peska.
Zamenjava s strupenimi gobami ni mogoča, pač pa bomo v naših krajih naleteli tudi na Hrastovega glivca (Sparassis laminosa), ki ima svetlejše, belkaste, ploščate veje. Stojijo bolj pokončno, niso tako goste in ne tako močno nakodrane. Je užiten, vprašanje pa je, če je to enaka vrsta, ki raste pod jelkami in ima odbijajoč vonj. Nekatere vrste, ki jih poznajo po svetu, pri nas še niso najdene, ni pa znano, če je med njimi tudi katera strupena. Borovega glivca je vredno pobirati kot dodatek k mešanim gobam, saj bomo z njim znatno izboljšali okus pripravljene jedi.