O konju kot sejemski živali
Letos so bili lastniki ponijev pasme falabela (pasma najmanjših konj na svetu) že skoraj na vsakem vogalu, saj so ponudniki ugotovili, da privabijo radovedne prstke otrok, prodajalci pa si ta čas privoščijo njihove starše. In prav tukaj, ko sem opazovala nesrečne izraze teh malih, nebogljenih konjičev, kako nemočno so tiščali glave in telesca stran od človeških rok, preveč naveličani dotikov, da bi jih okolica še zanimala, je izstopila druga plat medalje.
Veliko konj na sejmu vse štiri dni stoji in čaka svoje jahače, da se slikajo, da jih mimoidoči božajo in fotografirajo. Konjem v tej množici ni dovoljeno naravno obnašanje. Enako velja za iztrebljanje med izvajanjem raznih elementov in vaj. Od njih se pričakuje, da ostanejo mirni in pohlevni med množico plenilcev – ljudi, psov, otroških vozičkov, med šumečimi vrečkami nakupljene krame, bliskavicami fotoaparatov, vzklikov množice, vonjem po pečenih pleskavicah in kolonjskih vodicah, ki jih imajo naši italijanski sosedje še posebno radi. Pri več konjih lahko opazite izcedek iz nozdrvi, kar kaže na zmanjšano odpornost kot posledico stresa ali celo okužbe. Čeprav ima FIERACAVALLI zelo dobro organizirano 24-urno strokovno veterinarsko oskrbo in imajo celo dve mobilni enoti »klinike za konje«, pa ne posvečajo nobene pozornosti etološkim in psihološkim potrebam konj. Pogosto lahko vidimo, predvsem na ulično-paradnem delu sejma, konje, ki so dejansko utrujeni, nejevoljni, naveličani nenehnega ponavljanja enih in istih točk, ki zahtevajo napor in koncentracijo.
Čutila so izjemno razvita
Konji so živali, ki trpljenje ali bolečino izražajo nemo. To pomeni, da ne cvilijo, rjovejo ali renčijo kot psi, mačke ali kunci, ne jočejo s solzami, kot ljudje, in če človek noče videti ali ne zna gledati, ne vidi žalostnih oči ter izrazov na njihovih plemenitih glavah. Ne vidi prestopanja kljub kratko zategnjenemu povodcu ali nervoznih, napetih mišic, ukleščenih med stroge brzde in zbadajoče ostroge gluhega jahača s trdo roko. Predstavljajte si, da bi vas v štirih dneh pobožala samo tretjina obiskovalcev letošnjega konjeniškega sejma v Veroni. To je 52.000 ljudi ali 104.000 rok. Sto štiri tisoč rok iz vsega sveta, različnih vonjev, potnih, umazanih, dišečih po močnih parfumih, milu, nežnih, grobih.
Tukaj se lahko vprašamo: »Kdo je res ljubitelj konja? Kdo pa je našel le tržno nišo, iz katere bi rad čim več iztržil in pri tem nahranil še svoj ego?« To ne pomeni, da sem proti konjeniškim sejmom, še zdaleč ne. Sejem je namreč priložnost za izmenjavo znanja, kontaktov, spoznavanje novosti. Marsikdaj lahko skleneš dobro kupčijo. Rada bi le, da podprete rejce, prodajalce, šole jahanja, združenja, ki tudi na sejmih, ko je v ospredju posel, kažejo »human« odnos in spoštovanje do svojih konj. Take rejce prepoznate po izrazu konj in izrazu v očeh konja. Če imajo sproščen, zadovoljen, miren izraz in so še vedno željni stika z ljudmi, potem rejci znajo skrbeti za konja tudi na ta posebni način. Če pa med množico drugih paradirajočih konj, jahačev in krame niso opazni, je to lahko znak, da svojim konjem ne nudijo dovolj počitka. Pokukajte v »zaodrje« posameznega prodajalca, rejca, v bokse, kjer so njihovi konji, ko jih ne razstavljajo, z njimi tekmujejo ali imajo predstavo. Ali konji tam stojijo privezani z vso opremo na sebi, potni kožušček pa je zlepljen od prejšnjega paradiranja? Ali imajo mogoče bogat nastilj, dlaka pa je videti kot pravkar zloščena, na rešetkah so celo zastirala, zavese, ki v hrupnih dvoranah konju vsaj nekoliko olajšajo bivanje.
Bodite dovzetni za takšne razlike in ne postanite stranke in podporniki tistih, katerih konji se gibljejo trdo, mehansko, z napetimi mišicami in žilami, s praznimi pogledi mimo ljudi. Takšen konj ima trajne psihične posledice, ki vas bodo lahko drago stale. Ravno tako pazite, ko gre za količino, saj gre ta vedno na račun kakovosti. Cena pa je »goljufiva kača«, kot bi rekel naš prijatelj Franci.