Gradnja lesenih kašt
Ministrstvo za kulturo je, včeraj, v Register nepremične kulturne dediščine (uradna zbirka podatkov o nepremični kulturni dediščini na območju Republike Slovenije) vpisalo tudi tradicionalni tehniki za zmanjšanje erozijskega delovanja voda imenovano “kranjsko steno” oziroma gradnjo lesenih kašt. To so okolju prijazne ureditev in sovpadajo z načeli trajnostnega razvoja ter so tudi cenovno sprejemljive.
Kranjska stena ali lesena kašta ima izjemen kulturni, gospodarski, tehnični in naravovarstveni pomen v okviru upravljanja voda in širše. Gradnja kranjske stene ali lesene kašte je edinstven primer dobre prakse urejanja vodotokov. Ne glede na delno spreminjanje in nadgrajevanje tehnike skozi čas ostajajo ključni elementi kranjske stene nespremenjeni in so izjemna tehniška dediščina slovenskih vodarjev in hudourničarjev. Prvi slovenski pisni vir z omembo kranjske stene se navezuje na idrijske klavže v letih 1879 in 1884. V nemški in avstrijski literaturi je zaslediti strokovne razlage poimenovanja tehnike, navedeno je, da se tehnika imenuje po deželi Kranjski, za katero so bile značilne tovrstne ureditve na Belci, Radovni, Tržiški Bistrici, Kokri, Sori, pritokih Gradaščice, Kamniški Bistrici, Savi idr.
Gradnja kranjskih sten ali lesenih kašt je tehnika, ki se uporablja pri urejanju vodotokov in sanaciji erozijskih žarišč ter pogojno stabilnih pobočij. Za gradnjo kranjske stene uporabljajo rešetkasto sestavljena debla in kamen. Intenzivneje se je ta tehnika urejanja vodotokov izvajala do druge svetovne vojne. Pozneje se je začelo urejati vodotoke z betonskimi objekti, a tam, kjer dostop s strojno mehanizacijo ni možen – predvsem na hudournikih, se še vedno gradi lesene kašte oziroma kranjske stene. Pomembno je, da se objekt zgradi na način, ki je za okolje najbolj sprejemljiv, oziroma tako, da se kar najbolj omilijo negativni vplivi objekta.