Skupine povzročiteljev mastitisa in njihove lastnosti
Mastitis povzročajo mikroorganizmi in do zdaj so jih odkrili že več kot sto. V praksi pa je pomembno vedeti predvsem, s katero skupino povzročiteljev mastitisa se borimo. Zato bomo tokrat natančneje predstavili posamezne skupine povzročiteljev in njihove najpogostejše predstavnike. Rejci boste tako lahko iz bakterioloških analiz, ki jih imate, razbrali, kateri ukrepi so za vas najbolj pomembni. Če nimate bakterioloških analiz, je prav, da začnete z jemanjem vzorcev in pridobivanjem podatkov. Obrnite se na vašega veterinarja. Šele ko boste poznali sovražnika, boste lahko razumeli ter uspešno preprečevali in zdravili mastitis.
Skupine povzročiteljev mastitisa
Povzročitelje mastitisa lahko razvrstimo v tri glavne skupine:
– nalezljive povzročitelje,
– okoljske povzročitelje,
– oportuniste, torej tiste, ki so normalni prebivalci kože.
Do zdaj smo omenjali samo prvi dve skupini, v katerih so pomembnejši povzročitelji. V boljših rejah, kjer uspešno nadzirajo prvi dve skupini mastitisa, pa postaja vse pomembnejša tretja skupina povzročiteljev, ki jih imenujemo tudi manj pomembni povzročitelji.
Nalezljivi povzročitelji mastitisa
Najpogostejši in najpomembnejši povzročitelji v tej skupini so: Staphylococcus aureus (Staph. aureus), Streptococcus agalactiae, Mycoplasma spp. Glavna značilnost teh povzročiteljev je, da naseljujejo seske in vime ter seskov kanal. Ne preživijo v zunanjem okolju. To je dobra stran, saj natančno vemo, kje ti povzročitelji živijo, zato jih lahko izkoreninimo. Jasni in učinkoviti so tudi ukrepi zatiranja. Med te spadajo zlasti razkuževanje vimena po molži z dokazano učinkovitim razkužilom, presuševanje vseh seskov vseh krav z antibiotiki ter izločanje kronično inficiranih krav, ki so stalni vir infekcije za preostale krave v čredi.
Manj uspešno je zdravljenje teh povzročiteljev med laktacijo, saj uspemo v povprečju med laktacijo pozdraviti manj kot 50 odstotkov infekcij s Staph. aureusom, ki je najpogostejši nalezljivi povzročitelj mastitisa. To je torej zelo trdovraten povzročitelj.
Povzročitelji so v vimenu in se širijo še drugam med molžo! Molža je torej čas tveganja. Prenašajo se s krave na kravo z molznimi enotami, z rokami molznikov, s krpami. Z razkuževanjem vimena po molži ubijemo bakterije, ki smo jih med molžo nanesli na vime, in preprečimo, da bi te bakterije skozi seskov kanal »zlezle« v vime ter povzročile mastitis. S presuševanjem z antibiotiki pozdravimo obstoječe infekcije in s tem zmanjšamo nabor bakterij v čredi.
Učinkovit ukrep je tudi ločena molža inficiranih krav, saj s tem zmanjšamo verjetnost za prenos nalezljivega povzročitelja na neinficirane krave. Težava je, da pri nekaterih kravah ne bomo uspeli izolirati Staph. aureusa, čeprav so okužene z njim. Zato je velika verjetnost, da imamo tudi v skupini, ki jo imamo za zdravo, inficirane krave.
V čredah, kjer ni učinkovitega nadzora nad povzročitelji mastitisa, je lahko inficiran visok delež krav in seskov (tudi do 50 %). V čredah z uvedenim razkuževanjem vimena po molži in presuševanjem vseh krav z antibiotiki pa lahko dosežemo zelo nizek delež inficiranih krav.
Pri nas je Staph. aureus najpogosteje izoliran povzročitelj mastitisa.
Uvedba razkuževanja seskov po molži in presuševanje z antibiotiki je v razvitih govedorejskih državah močno znižala pojavnost tega mastitisa.
Staph. aureus najpogosteje povzroča subklinični mastitis (povišanje SCC, znižana mlečnost), le v okoli 40 odstotkih primerov pride do kliničnega mastitisa. Število somatskih celic v inficiranih četrtih pa pogosto zraste na več kot 1,000.000 in močno vpliva na število somatskih celic v skupnem vzorcu.
Infekcije so dolgotrajne, brez antibiotične terapije trajajo leta, lahko celo življenjsko dobo krave! Zato je možnost prenosa na druge krave med molžo še toliko večja.
Omeniti moramo še enega nalezljivega povzročitelja, ki je mnogo redkejši: Mycoplasma spp. Ta pogosteje povzroča klinično obliko mastitisa. Pogoste so infekcije več četrti. Črede z mikoplazmatskim mastitisom imajo število SCC pogosto višje od 500.000. V čredi pride do izbruha pogosto po vnosu Mycoplasme spp. s kupljeno živaljo. V čredah z mikoplazmatskim mastitisom so Mycoplasme spp. izolirali tudi iz nosnic in vagine krav, do infekcije lahko pride še pri teletih, ki pijejo inficirano mleko. Izolacija Mycoplasme spp. je zahtevnejša od izolacije Staph. aureusa.
Za nadzor nad mikoplazmatskim mastitisom je nujno izločanje inficiranih krav. Zdravljenje mikoplazmatskega mastitisa z antibiotiki ni uspešno!
Ukrepi: razkuževanje, presuševanje krav z antibiotiki in izločanje inficiranih krav, drug drugega podpirajo. Z manjšanjem številčnosti inficiranih krav v čredi znižujemo možnost za prenos bakterije z vimena na vime med molžo. Če do tega prenosa pride, pa bakterije na sesku uničimo, še preden prodrejo skozi seskov kanal v vime in preden povzročijo mastitis – subklinični ali klinični.
Pojavnost nalezljivega mastitisa se povečuje od začetka proti koncu laktacije, ker se ta prenaša med molžo. Večkrat smo kravo molzli v neki laktaciji, večja je možnost, da je prišlo do infekcije.
Ni podatkov, da bi na nalezljivi mastitis vplivali zunanji dejavniki, kot je vreme. Izjema so razmere, ki pripomorejo k razpokam in poškodbam seskov. Na takšnih seskih je število nalezljivih povzročiteljev večje, poleg tega poškodovan sesek ne opravlja dovolj dobro svoje funkcije prve obrambne črte in bakterije laže »zlezejo« vanj.
Streptococcus agalactiae je bil včasih pomemben nalezljivi povzročitelj mastitisa. Vendar je danes redek in marsikje izkoreninjen. V nekaterih državah poročajo o porastu infekcij z njim. Izkoreninjenje Str. agalactiae je dober dokaz, da se nalezljive povzročitelje mastitisa da pregnati. Izkoreninjenje je pri tem povzročitelju enostavnejše tudi zaradi njegove velike občutljivosti na antibiotike.