Psi
Rod, v katerega spada pès (latinsko ime Canis), zajema tudi današnje vrste volkov in šakalov skupaj s sivim volkom (Canis lupus), ki naj bi bil prednik udomačenega psa (Canis lupus familiaris). Tudi lisica spada v družino psov. Domačega psa naj bi udomačili pred približno 14.000 do 15.000 leti in naj bi bil prva udomačena žival. Se pravi, da je naziv »človekov najboljši prijatelj« za psa upravičen, saj sta najdlje skupaj. Pomagal mu je loviti in paziti plen.
Jezikoslovec Marko Snoj navaja, da izvor besede »pès« iz staroslovanščine ni dokončno pojasnjen. Zanimive so nekatere domneve, da je beseda prišla v slovanske jezike prek latinščine, kjer pes (množina: pedis) pomeni nogo. Rimski vojaki naj bi svoje pse klicali predvsem z vzklikom »K nogi!«, torej »pes«, in tako so prebivalci nekaterih okupiranih slovanskih dežel, ki so takrat bile rimske province, prevzeli preneseni pomen besede.
Pes in zgodovina
Ljudstvo Majev je verovalo, da pes pospremi dušo umrlega v podzemni svet. Zato so v grobovih premožnejših pogosti ostanki psov poleg človeškega skeleta. V starem Egiptu je bil pes predvsem povezan z bogom podzemlja Anubisom. Podobnosti so v grški mitologiji, ki vsebuje tudi zgodbo o troglavem psu, čuvaju Hada. Kitajci so psa počastili tako, da ima častno mesto med dvanajstimi znamenji kitajskega horoskopa. Poleg tega se v kitajskem koledarju vsakih dvanajst let zvrsti leto psa. V Indiji (Nepal), hindujci verjamejo, da je pes sel Yame, boga smrti, in da psi stražijo vrata nebes. Kristjani poznajo zgodbo o Lazarju, ki jo je pripovedoval Jezus. Ubogemu revežu so potepuški psi izlizali vso bolečino iz ran in je tako ozdravel. V srednjem veku so bili ponekod psom (predvsem v večjih naselbinah) manj naklonjeni. Čisto verjetno je, da so se ti preveč namnožili in klatili v slabih higienski razmerah, ki jih je povzročal človek, ter tako prenašali nalezljive bolezni ali zajedavce.
Ni natančno znano, kako je potekala udomačitev psa. Morda so bili psi tisti, ki so storili prvi korak. Verjetno so se zadrževali v bližini ljudi in se hranili z ostanki lova, dokler tudi človeku ni uspelo ujeti ali udomačiti kakšnega pasjega mladička. Njihovi naravni instinkti življenja v krdelu so se dobro prilegali takratnemu načinu življenja prednikov človeka. Pes in človek še danes tesno stopata po isti poti. Čeprav pes nima več tako izrazite naloge pomoči pri lovu in čeprav je pastirskega psa povečini zamenjal električni pastir, je pes dobil nove vloge. Z zavedanjem učljivosti psov in spoznavanjem komunikacije to žival vse bolj uporabljamo v terapevtske namene (terapije s psi, rehabilitacija zapornikov). Dela tudi kot vodnik slepih in slabovidnih, kot pes reševalec ljudi pri naravnih katastrofah ter kot policijski pomočnik.
V nadaljnjih prispevkih boste izvedeli več o mačjem in pasjem svetu: o lastnostih, sposobnostih, prehrani, sporazumevanju, zdravju, vzgoji in drugem.