Priprava nasada špargljev
Izredno mokra jesen in zgodnji decembrski sneg sta v večini Slovenije preprečila jesensko pripravo zemljišča za nasad špargljev. Oranje in podrahljavanje tal, ko so ta mokra, namreč na večini vrst tal povzroči površinsko in globinsko tlačenje in s tem manjšo prepustnost tal. Prav v nasadih špargljev pa je pomembno, da so tla odcedna, kar je seveda mogoče doseči tudi z mehanskimi ukrepi. Plitvo kultiviranje namesto oranja, kar se v poljedelstvu sicer uporablja, pa je uporabno tudi pri pripravi zemljišča za nasad špargljev. Upoštevati moramo le, da korenine špargljev sežejo od 80-100 cm v globino. To pomeni, da globokega podrahljavanja v novem nasadu ni pametno izpustiti.
Do časa sajenja špargljev nas loči še približno dva meseca, torej bomo še imeli čas za pripravo zemljišča, razen uničevanja trajnih plevelov. A tudi to delo je mogoče opraviti v prvi sezoni po sajenju, ko šparglji še niso bujno razviti. V konvencionalni ali integrirani pridelavi z uporabo herbicidov in v ekološki pridelavi z mehansko obdelavo in izžiganjem.
Sajenje in izbor sadilnega materiala
Nasad špargljev lahko zasnujemo z enoletnimi korenikami, sadikami s koreninsko grudo ali z neposredno setvijo. Tradicionalno in ekonomsko najbolj smiselno je sajenje enoletnih korenik (podzemnega dela enoletne rastline v času mirovanja). Prednost tega načina je močna začetna rast in enostavnejša oskrba mladega nasada. Seveda pa morate upoštevati, da tudi pri enoletnih korenikah obstajajo razlike v kakovosti. Poleg izbora primernih sort je za naše razmere smiselno izbrati po teži izenačene sadike, kar omogoča enakomeren razvoj rastlin v nasadu. Večje in težje korenike so sicer dražje, a hitreje povrnejo stroške priprave nasada. Ob dobri oskrbi mladega nasada lahko, če smo nasad zasnovali z močnejšimi sadikami, s spravilom začnemo že prvo leto po sajenju. Gostota sajenja je odvisna od načina gojenja in uporabljene mehanizacije ter znaša med 12.000 in 18.000 rastlin na hektar, v vrstah z medvrstno razdaljo 2-2,8 metra.
Šparglje sadimo v jarke, ki morajo biti na dnu široki vsaj 25 centimetrov. Jarke običajno oblikujemo s plugom jarkačem ali s kombiniranim sadilnim strojem, ki ob pripravi jarka sadike polaga na dno in jih naknadno prisuje. Jarek mora biti dovolj širok, da lahko lepo razporedimo korenine sadik. Vrste naj potekajo v smeri prevladujočih vetrov v času vegetacije, saj boljša prezračenost nasada zmanjšuje možnost napada rastlinskih bolezni.
Globina sajenja je odvisna predvsem od naše odločitve o izbrani tehnologiji gojenja. Za obeljene šparglje, imenovane tudi beluši, sadimo sadike oziroma korenike v globino 25 centimetrov, pri tehnologiji gojenja zelenih špargljev pa v globino 15-17 centimetrov. Enako globino izberemo, če gojimo vijoličasto sorto špargljev.
Izbor sort
Na evropskem sortnem seznamu je registriranih veliko sort, ki se razlikujejo po tehnologiji pridelave, prilagodljivost talnim in klimatskim razmeram, količini in kakovosti pridelka in ne nazadnje tudi po okusu. Kot primer naj opišem v Evropi najbolj razširjeno sorto Gijnlim, ki je primerna za gojenje belih ali zelenih špargljev. Gre za približno 20 let staro sorto, ki prinaša visoke pridelke. Ima pa tudi slabe lastnosti, in sicer, da je rastlina visoka ter občutljiva na poleganje zaradi vetrov, hitro olesenevanje poganjkov, medel in neizrazit okus, hitro odpiranje vršička poganjka pri višjih temperaturah ipd. V Sloveniji oziroma v južnem delu Evrope se torej ne izkaže najbolj, razen pri količini pridelka.
Premišljen izbor sort je zelo pomemben, če želimo pridelati šparglje, ki bodo kupcem všeč (okus, krhkost poganjka, videz). Trgovci teh razlik pri špargljih še ne poznajo najbolje, pri prodaji na kmetiji pa je razlika očitna. Če ponudimo dobro, se kupec vrača!
Razdelitev v kakovostne razrede špargljev je sicer predpisana v pravilniku Evropske unije, vendar v glavnem temeljijo na vizualnih lastnostih. Zavedati pa se moramo tudi drugih značilnosti sort. Poganjki belih špargljev so idealni, če imajo sklenjen in zaprt vršiček, krhek poganjek, pri katerem povrhnjica počasneje oleseneva ter dober okus.
Sorte zelenih špargljev, ki jih gojimo, se glede okusa v glavnem razlikujejo po vsebnosti sladkorjev, antociana ter drugih učinkovin in sestavin. Na kakovost pomembno vpliva tudi vsebnost lignina, od katerega je odvisna hitrost olesenevanja poganjkov. Sorte brez antociana (poganjki brez vijoličnega obarvanja) so bolj zaželene v severni Evropi, kjer prevladuje poraba belih špargljev. Njihov okus je manj izrazit in našemu okusu ne ustreza najbolje. Če v Sloveniji primerjamo okus »divjega« šparglja (A. acutifolius L.), ki raste na Primorskem, je ta bistveno močnejši in bolj trpek od okusa gojenih zelenih špargljev (A. offcinalis L.) z vijoličnim obarvanjem (vsebnost antociana). Okus sort brez antociana bi v tej primerjavi uvrstili še stopnjo nižje glede na njegovo izrazitost.
Vijolični šparglji sicer niso novost, so pa žlahtnitelji tem sortam v zadnjem času posvetili večjo pozornost. Visoka vsebnost antociana daje poganjku vijolični videz. Delež vijoličnega barvila prevlada nad vidnim deležem klorofila (zelene barve) pri mladem poganjku, pri nadaljnji rasti pa se v večji meri razvije tudi klorofil. Vijolične sorte špargljev vsebujejo običajno poleg visokega deleža antociana tudi visok delež sladkorjev v mladem poganjku. To vpliva tudi na okus, saj so poganjki vijoličnih sort špargljev bolj sladki. Razlika je očitna predvsem pri svežih, nekuhanih poganjkih. Gojenje teh sort še ni zelo razširjeno, kaže pa na tržno nišo, ki bi bila lahko zanimiva.
Genetski potencial sodobnih kultivarjev špargljev omogoča pridelke do 10 ton na hektar, čemur se dobri pridelovalci špargljev čedalje bolj približujejo. Precej možnosti je tudi pri neposredni prodaji dnevno svežih špargljev na domu, kar je recimo v Nemčiji zelo uveljavljen način prodaje. Pri takem načinu prodaje so lahko prodajne cene tudi za 50 do 100 odstotkov višje od veleprodajnih. Vsekakor lahko trdimo, da je pridelovanje špargljev gospodarsko zanimivo, seveda ob upoštevanju priporočenih tehnoloških ukrepov in dovolj premišljenem tržnem nastopu.
Tržne možnosti
Če bi se želeli primerjati z Nemčijo, bi v Sloveniji ob povprečnem pridelku 5 t/ha potrebovali 480 ha nasadov špargljev v rodnosti, kar seveda ni realen srednjeročni cilj. Trenutno imamo v Sloveniji približno 45-50 hektarjev špargljišč v rodnosti, zato porabe svežih špargljev v srednjeročnem obdobju ne bi bilo mogoče tako povečati. Ciljno bi bila primernejša primerjava s sosednjo Italijo. Dolgoročno bi bilo mogoče na domačem trgu prodati pridelke iz 280, srednjeročno pa zagotovo iz 150 hektarjev. Primerjalno ima samo sosednja italijanska Furlanija-Julijska krajina (1,2 mio prebivalcev) 250 hektarjev špargljišč. In večino pridelkov prodajo na domačem trgu.
V sodelovanju z Glasom dežele o pridelovanju zelenjave tudi http://www.aspega.si/