Obdelava tal in setev ozimnih žit
Namen obdelave tal je ustvariti primerne razmere za optimalni razvoj sejanih rastlin in s tem za visok in zanesljiv pridelek. V praksi sta uveljavljena konvencionalen in konzervacijski način obdelave, ki pa se lahko deli na različne podvrste.
Za konvencionalen način obdelave tal je značilna faza oranja, ki se izvede s plugom (osnovna obdelava). Plug brazdo obrne, jo zrahlja in nekoliko zdrobi odrezan trak tal. Potem zaorje žetvene ostanke, plevel in seme plevelov. Pomembno je, da so tla dovolj uležana, zato oranje opravimo vsaj deset dni pred setvijo. Od vseh žit je na slabo uležana tla najbolj občutljiva rž. Oranju sledi predsetvena obdelava s krožnimi branami in predsetvenikom. S predsetveno obdelavo tla površinsko poravnamo, zdrobimo grude do globine setvenega horizonta (3 do 6 centimetrov) in po potrebi, zgostimo tanko plast tal pod njim.
Pri konzervacijskem načinu obdelave ostane po obdelavi in setvi več kot 30 odstotkov obdelane površine pokrite z rastlinskimi ostanki prejšnje poljščine. Pri pridelovanju ozimnih žit je konzervacijski način sprejemljiv, če rastlinski ostanki prejšnje poljščine niso vir bolezenskih okužb. Takšen način obdelave tal ni priporočljiv po koruzi za zrnje, saj je koruzna slama, ki ostane na površini tal, idealno gojišče za razvoj fuzarioz. V tem primeru je verjetnost okužbe s to glivo nekajkrat večja, kot pri konvencionalnem načinu obdelave. Močan napad posevka s fuzariozami močno zniža pridelek, zrnje pa je lahko onesnaženo z mikotoksini, ki škodljivo vplivajo na zdravje ljudi in živali.
Setev
Setev opravimo z žitno sejalnico na medvrstni razdalji 12,5 centimetra, in sicer s priporočeno količino semena na hektar glede na sorto in vrsto žita. Globina setve pri rži je dva do tri centimetre pri ostalih žitih pa štiri do pet centimetrov. Globlje sejemo na lažjih, plitveje pa na težjih tleh.
Gostota setve je zelo pomembna. Pri pridelovanju ozimnih žit ima pregosta setev več negativnih učinkov kot nekoliko preredka setev. Gosta setev otežuje normalen razvoj in zmanjšuje vitalnost rastlin v sušnih razmerah, v deževnih letih pa je pregost sklop vzrok za poleganje posevkov. Zelo priporočljiva je stezasta setev. Pri uporabi voznih stez je aplikacija gnojil in fitofarmacevtskih sredstev natančna. Izognemo se nevarnosti, da posamezne pasove dvakrat škropimo, kar lahko povzroči fitotoksične učinke na posevkih ali v nasprotnem primeru, da ti ostanejo nepoškropljeni in se na njih razvijejo pleveli ali pa se pojavijo bolezni ali škodljivci. Podobne so prednosti tudi pri dognojevanju z dušičnimi gnojili. Pri oskrbovanju posevkov vozimo po poteh, tako da ni povoženih rastlin, ki so navadno žarišča bolezni, se slabše razvijejo, zrnje pa ne dozori do žetve, kar slabo vpliva na kakovost.
Čas setve
Zelo pomemben je tudi čas setve. Pri prezgodnji setvi se posevki vsake ozimine jeseni preveč razvijejo in razrastejo, zaradi česar postanejo slabše odporni proti zimski zmrzali in nekaterim boleznim. V preveč razvitih rastlinah se namreč že začne oblikovati bodoči klas, zasnova klasa pa je posebno občutljiva za zimski mraz. Na bujno razvitih in razraščenih rastlinah se zlasti v vlažni zimi, prav tako pa tudi pod dolgotrajno snežno odejo – še posebno, če sneg pade na mokro in ne zmrznjeno zemljo – močno razvije snežna plesen, ki posevek zelo poškoduje. Močan napad snežne plesni lahko posevke poškoduje do take mere, da jih moramo spomladi preorati.
Prav tako je škodljiva prepozna setev. Posevek ostane slabo razvit in kot tak slabo kljubuje hujšemu zimskemu mrazu. Posamezne faze razvoja se pri prepozni setvi odvijajo mnogo hitreje kot pri normalni setvi, zaradi česar se ne morejo popolnoma izoblikovati posamezne sestavine pridelka, kot so število klasov na rastlino, število zrn v klasu in debelina zrnja. Vse to pa se na koncu odrazi v nižji in slabši kakovosti naturalnega semena.
Ozimna pšenica je za zimski mraz najbolj občutljiva v stadiju enega do dveh listov, najbolj odporna pa v stadiju treh listov in na začetku razraščanja. Stadij največje odpornosti proti mrazu doseže pšenica sorazmerno kmalu po setvi, zato jo sejemo precej pozno, od vseh vrst ozimnih žit najkasneje. Pozno setev prenese pšenica tudi zato, ker se ne razrašča le jeseni, temveč tudi spomladi.
Rž in ječmen se razraščata v glavnem le jeseni. Pozno posejani posevki, ki se jeseni niso razrasli, bodo ostali slabo razraščeni in redki, kar se odrazi v nizkih pridelkih. Rž in ječmen zato zahtevata zgodnejšo setev kot pšenica.
Ker se ozimna pšenica razrašča jeseni in spomladi, lahko čas setve sorazmerno precej raztegnemo brez nevarnosti, da bi se zaradi tega pridelek občutno znižal, če seveda ne pretiravamo preveč in ne sejemo pretirano zgodaj ali pretirano pozno. Če setev opravimo deset dni preje ali deset dni kasneje, kot je najprimernejši čas, ne bo velike razlike v pridelku. Nasprotno pa se pridelek ječmena in rži pri zakasneli setvi močno zmanjša. Nekateri pridelovalci v zadnjih letih pretiravajo z zgodnjo setvijo in posejejo ječmen v toplejših nižinskih območjih že pred 20. septembrom. Tudi preveč zgodnja setev ni priporočljiva, ker se posevki do zime preveč razvijejo in razrastejo. Na takih posevkih obstaja večja nevarnost za pojav bolezni že v jesenskem in zimskem času, če prevladuje sorazmerno toplo in vlažno vreme.
Kot najprimernejši čas setve, ki zagotavlja najprimernejšo rast in razvoj posevkov, priporočamo naslednje: najprej posejemo ječmen in rž (25. 9. do 10. 10), pšenico in tritikale pa od 10. 10. do 25. 10.