Načini namakanja
V članku bomo opisali samo tiste načine namakanja in namakalno opremo, ki so primerni za naravne danosti ter tehnične in tehnološke razmere v Sloveniji.
Namakanje z oroševanjem
Namakanje z oroševanjem izvajamo z razpršilci, ki so nameščeni kot stabilna ali prestavljiva (mobilna) oprema (npr. bobnasti namakalnik). Cilj je, da vodo čim bolj enakomerno razporedimo po celotni površini. Pri tem načinu namakanja damo rastlini čim večji obrok, kolikor to dopuščajo tla in rastlina.
Slabost takšnega namakanja je, da so površine listov večkrat mokre in da je večja nevarnost pojava bolezni, ki jim prija vlažna klima, po drugi strani pa lahko samo s takim namakanjem po potrebi ohladimo ozračje ali, če je treba, ščitimo proti slani. V vetrovnih legah naj bi namakali ponoči, ko je manj vetra. Vendar ravno nočno namakanje z orošanjem pomeni največjo nevarnost za pojav glivičnih bolezni, ker ostaja listje dolgo časa mokro in izpostavljeno okužbi. Če je mogoče, je najprimernejše oroševanje v dopoldanskem času, da se listje preko dneva posuši. V času hudega sonca naj ne bi oroševali, ker lahko pride na rastlinah do ožigov, čeprav pa po drugi strani z oroševanjem zmanjšamo vpliv hude poletne pripeke.
Na trgu je širok izbor razpršilcev glede na delovni tlak, pretok vode ter domet. Večji, ko je delovni tlak, večji je pretok na šobi in večji je domet razpršilca. Veliki razpršilci, ki jih postavljamo na razdaljah 60 do 80 metrov, delujejo pri različnih pritiskih (do 7 barov je domet preko 60 metrov) in so primerni za najodpornejše poljščine. Ravno širok izbor pa omogoča, da izberemo primerne razpršilce tudi za vrtnine in sadovnjake. Četudi vrtnine na splošno vse manj namakamo z razpršilci, pa določenim skupinam zelenjadnic (npr. kapusnicam) prija višja zračna vlaga, ki jo lahko ustvarimo z razpršilci.
Za vrtnine so še primerni razpršilci, ki delujejo pri tlakih do 2,5 bara in jih postavljamo na razdalji 10 do 25 metrov. Pretok posameznega razpršilca je nekaj m3 na uro. Razdalje postavitve so manjše, kot je domet razpršilcev, tako da se površine, ki jih omočijo posamezni razpršilci, bolj ali manj prekrivajo. Razpršilci so lahko nameščeni v kvadratni ali trikotni razporeditvi. Z razdaljo med razpršilci v vrsti in razdaljo med vrstami se lahko pri izbranem razpršilcu intenziteta namakanja zmanjša ali poveča. Intenziteta namakanja je količina vode, izražena v debelini vodne plasti, ki jo razpršimo na površino (npr. 4 mm/uro). Pri odločanju o vrsti razpršilca je pomemben podatek, kakšno intenziteto namakanja ima pri različnih postavitvah. Pomembno je, da intenziteta namakanja ne presega koeficienta infiltracije tal, ker bi voda na površju zastajala in površinsko odtekala ter povzročala erozijo tal. Ali pa bi zaradi obilja vode na površju začeli razpadati strukturni agregati tal in bi se tla zaskorjila kot po zelo obilnem dežju. Načeloma so razpršilci relativno neobčutljivi na nečistoče v vodi, vendar je treba površinsko vodo praviloma kljub vsemu čistiti.
Bobnasti namakalniki
Pri bobnastih namakalnikih so razpršilci nameščeni na nosilcih posamično ali več njih, na saneh, ki se preko namakanega zemljišča pomikajo ob navijanju cevi na boben, ki stoji na robu zemljišča. Poleg ostalih karakteristik, ki so pomembne za delovanje, tudi za delovanje razpršilcev (premer cevi, širina namakalnega pasu in delovni tlak), izberemo bobnasti namakalnik glede na dolžino cevi (do 400 m in tudi več). Intenziteto namakanja in s tem tudi količino vode, ki jo damo v enem obroku, uravnavamo s hitrostjo navijanja cevi. Prednost bobnastega namakalnika je, da je relativno poceni, če je optimalno izkoriščen. Vendar je predvsem manjše namakalnike, ki so primerni za namakanje vrtnin, treba pogosto prestavljati – navadno vsakih nekaj ur, zato je visoko stopnjo izkoriščenosti težko doseči. Učinkovitost namakanja, ki je razmerje med količino vode, ki jo razpršimo na namakalno površino ter količino vode, ki jo rastline v resnici porabijo, je pri mobilni namakalni opremi najmanjša in po ocenah znaša 0,60 (pri stabilnih razpršilcih je 0,65-0,70).
Razpršilce pri vrtninah vse bolj nadomeščajo mikrorazpršilci. V določenih situacijah lahko mikrorazpršilce štejemo tudi med opremo za lokalizirano namakanje. Delujejo pri manjšem tlaku (od 1,5 bara do največ 4,5 bara). Zaradi majhnih kapelj so primerni za namakanje vrtnin, ki jim prija visoka zračna vlaga ter za oroševanje sadik ob saditvi, za vzdrževanje boljše mikroklime, dokler še niso dobro ukoreninjene. Pri namakanju vrtnin mikrorazpršilce upoštevamo enako kot ostale razpršilce. Večinoma so nameščeni na nizkih, 25 centimetrov visokih nosilcih. Mikrorazpršilci z zelo majhnim dometom vode so nameščeni vzdolž gredice vrtnin, tako da se v vrsti prekrivajo. Med posameznimi gredicami prekrivanja ni in površina med gredicami ostaja relativno suha.
Pri namakanju dreves lahko mikrorazpršilce namestimo pod krošnje in v tem primeru dobijo značilnost lokaliziranega namakanja. Običajno en razpršilec oskrbuje eno drevo. Dometi razpršilcev se ne prekrivajo. Omočen je le del površine in poraba vode je manjša, kot če bi bili razpršilci postavljeni na klasični način s prekrivanjem. Ker ne močimo listja, lahko namakamo vsak dan in vzdržujemo količino vode v tleh v ozkem intervalu.
Kapljično namakanje
Kapljično namakanje ima veliko prednosti pred ostalimi vrstami in je namakalna tehnika, ki omogoča najintenzivnejšo rastlinsko pridelavo ob najvišji stopnji varovanja okolja. Ideja namakanja je, da rastlini praktično vsak dan dodajamo toliko vode, kolikor jo potrebuje. V zelo lahkih peščenih tleh je treba pri nekaterih rastlinah, občutljivih na sušo (npr. jagode) dnevni namakalni obrok celo razdeliti na dva dela. Najpomembnejše prednosti kapljičnega namakanja pred drugimi tehnikami so:
– pri kapljičnem namakanju ne namakamo celotne površine, ampak samo del, kjer rastejo rastline in zato je poraba vode manjša,
– medvrstni prostori ostajajo suhi in omogočajo prehod z mehanizacijo tudi v času namakanja ali takoj po namakanju,
– namakalna oprema deluje pri nižjem tlaku (0,5 do 1 bara) in zato je tudi poraba energije manjša, kompenzacijski kapljači pa imajo nespremenjen pretok v območju 1 do 4,5 bara,
– omogoča namakanje lahkih peščenih tal, ki zaradi majhne sposobnosti zadrževanja vode niso primerna za namakanje z ostalimi tehnikami namakanja, kot tudi težkih glinenih tal, kjer tla niso primerna za namakanje zaradi majhnega koeficienta infiltracije (t.j. zaradi majhne sposobnosti vpijanja vode),
– možno je dodajati hranila preko namakalnega sistema (fertigacija), kar učinkovito zmanjša spiranje hranil proti podtalnici in njeno onesnaženje,
– ne močimo listne površine in ni povečane nevarnosti za pojav bolezni, ki jim ustreza večja vlažnost.
–
Slabosti kapljičnega namakanja v primerjavi z ostalimi načini namakanja pa so:
– nevarnost mašenja kapljačev. Že v fazi projektiranja moramo biti pozorni na filtracijo vode. Poleg filtrske postaje, ki navadno stoji ob črpališču in je namenjena celotnemu namakalnemu sistemu, je treba postaviti filter tudi na začetku razdelilnega cevovoda na parceli. Ta zaustavlja delce, ki lahko pridejo v cevovod zaradi morebitnega popravljanja pri vkopanih ali prestavljanja pri montažnih cevovodih. Kot varovalni filter deluje tudi pri fertigaciji.
–
– rastline razvijejo koreninski sistem v manjšem volumnu tal in so ob morebitni okvari namakalnega sistema bolj izpostavljene suši, kot bi bile, če bi imele globlji koreninski sistem. Vendar tega problema pri nas praktično ni, ker rastline dobijo del potrebne vode tudi s padavinami in je vsaj občasno omočen celoten volumen tal.
Preglednica 1: Primerjava prednosti in slabosti namakanja z razpršilci, mikrorazpršilci in kapljičnega namakanja
| Namakanje z razpršilci | Namakanje z mikrorazpršilci | Kapljično namakanje | |
| Ideja namakanja | Namakati čim manjkrat. Rastlini dodati največji možni obrok vode, kar določajo lastnosti tal in globina korenin. | Pri namakanju vrtnin je načelo delovanja enako kot pri ostalih razpršilcih. Pri namakanju sadnega drevja pod krošnjami je načelo delovanja enako kot pri kapljičnem namakanju. | Rastlini dodajati vodo večkrat v manjših odmerkih (npr. vsak dan, vsaka dva dni). |
| Obrok namakanja | Odvisen od količine vode, ki jo tla zadržijo med PK in odstotkom PK v globini glavne mase korenin. Največji možni obrok je cca. 20 mm oz. 20 l/m2 oz. 200 m3/ha. | Pri namakanju vrtnin je obrok enak kot pri ostalih razpršilcih. Pri namakanju sadnega drevja pod krošnjami je enak kot pri kapljičnem sistemu. | Obrok namakanja je načeloma enak dnevni potencialni evapotranspiraciji. Največje vrednosti so 6 do7 mm oz. 6 do 7 l/m2. |
| Poraba vode | Največja, ker namakamo vso površino in so največje izgube vode. Ocenjene izgube 30 do 40 %. | Poraba vode in ocenjene izgube so odvisne od tega ali imamo sistem, ki nam omogoča tudi zaščito proti slani, ali ne. | Najmanjša, ker namakamo le del površine in so izgube vode najmanjše. Ocenjene izgube vode 8 %. |
| Poraba energije | Večja. Namakalna oprema deluje pri večjih tlakih. Še primerna oprema za namakanje vrtnin deluje pri 2,5 bara. | Srednja. Namakalna oprema deluje od 1,5 do 4,5 bara. | Najmanjša. Namakalna oprema deluje pri tlakih do 1 bara. Kompenzacijski kapljači enako dobro delujejo pri tlakih do 4,5 bara. |
| Potreba po filtraciji vode | Manjša. | Srednja. | Velika. |
| Občutljivost na veter | Večja. V vetrovnih legah je priporočljivo namakati ponoči. | Manjša. Mikrorazpršilci so navadno nameščeni 25 cm nad tlemi. | Neobčutljivo. |
| Nevarnost za bolezni | Povečana za bolezni, ki se razvijajo v vlažnejših razmerah, ker so listi pogosteje omočeni. Še posebej velika je, če namakamo ponoči. Zmanjšana za bolezni in škodljivce, ki se pojavljajo v suhih pogojih. | Če so razpršilci nameščeni nad rastlino, velja enako kot pri razpršilcih[MM1] . Če so nameščeni pod rastlino, je nevarnost pojava bolezni manjša kot pri ostalih razpršilcih. | Malo povečana nevarnost pri bolj občutljivih rastlinah, vendar najmanjša od vseh vrst namakanja. |
| Možnost zaščite proti slani | Da. Specializirana oprema. | V naših razmerah še malo proučena. Obstaja specializirana oprema. | Ne |
| Možnost fertigacije | Ne | Da, če so mikrorazpršilci nameščeni pod krošnje. | Da. |
| Lastnosti tal | Zelo pomembne. Za namakanje so najprimernejša srednje težka tla (meljasta ilovica). Intenziteta namakanja ne sme presegati koeficienta infiltracije. | Enako pomembne kot pri ostalih razpršilcih. | Enako uspešno lahko namakamo tudi lahka peščena in težka glinasta tla. Od deleža gline v tleh je odvisen razmik med kapljači, kar vpliva na najdaljšo možno dolžino namakalnih linij. |
| Pri vseh sistemih je za natančno namakanje pomembno poznati povezavo med količino vode v tleh in njeno silo vezave na talne delce. | |||