Melone in lubenice
Lubenice in melone kot toplotno zahtevne rastline izvirajo iz tropskega in subtropskega območja Afrike. Med vsemi bučnicami v svetovnem merilu pridelamo največ ravno lubenic. Največja pridelovalka lubenic in melon je Azija, sledita Evropa in Afrika. V Evropi jih največ pridelajo v Španiji, Grčiji in Italiji, melone tudi v Franciji. V Sloveniji jih pridelujemo predvsem v manjšem obsegu na Primorskem in v jugovzhodni Sloveniji.
Lubenice in melone jemo predvsem v vročih poletnih dneh. Sta značilna poletna sadeža z veliko vsebnostjo vode. Rumeno do oranžno meso melon vsebuje veliko karotenoidov, ki so pomemben vir vitamina A. Vsebuje tudi veliko vitamina B in C, folne kisline, železa ter mangana. Zaradi tega melone vplivajo na nastajanje krvi, na rast celic in organizma nasploh, na možgane in živčevje ter na imunski sitem. Pospešijo izločanje seča iz telesa. Lubenice pa vsebujejo poleg vode veliko vitaminov (B, C, A) in mineralov (kalcij, železo, fosfor, kalij, magnezij). Lubenica odvaja vodo iz telesa in učinkuje proti ledvičnim kamnom.
Morfološke in biološke značilnosti
Lubenice in melone so enoletne rastline, ki razvijejo razvejano steblo s tremi do štirimi dolgimi stranskimi vrežami, iz katerih zrastejo nove vreže (drugega reda, tretjega reda). Melone so vzpenjavke. Obe tvorita bujno in veliko listje z globoko zarezanim robom sivo zelene barve. Listi so pecljati. Iz vrež drugega in tretjega reda se razvijejo ločeno moški in ženski cvetovi. Po oploditvi nastanejo okrogli do podolgovati plodovi, pri lubenici dolgi do 60 centimetrov in težki od pet do petnajst kilogramov, pri meloni dolgi do 30 centimetrov in težki do tri kilograme. Lupina ploda je pri lubenicah temno do svetlo zelena, kremasta, progasta in marmorirana, pri melonah rumena in mrežasta. Na rastlini v naših podnebnih razmerah dozorijo dva ali trije plodovi lubenice in trije do štirje plodovi melone. Meso lubenice je rdeče barve, sočno s črno rjavimi semeni, ki so razporejena po celem plodu. Melone imajo intenzivno rumeno do oranžno sredico, ki je izredno aromatična. Semena so pri meloni razporejena v središču ploda.
Koreninski sistem melon in lubenic je sicer močno razvejan, vendar šibak. Posamezne koreninice segajo tudi več kot meter globoko. Za razvoj koreninskega sistema sta posebej pomembna predsetvena priprava tal in primeren vodni režim po presajanju.
Potrebe po toploti, vodi in svetlobi
Melone in lubenice so toplotno zahtevne rastline in uspevajo le v toplotno ugodnih podnebnih razmerah. Kalita v temperaturnem območju od 14 do 30 oC, optimalna temperatura vznika je od 22 do 25 oC. Za rast potrebujejo vsaj 15 oC, optimalna temperatura rasti je podnevi od 25 do 30 oC in ponoči od 18 do 20 oC. Za oploditev in razvoj plodu potrebujejo te rastline temperaturo med 20 in 22 oC.
Lubenice in melone potrebujejo tudi veliko sonca, zato zanje izberemo sončna in topla rastišča.
Melone in lubenice potrebujejo zadosti vlage v tleh, ki mora biti stalno na razpolago. Za začetni razvoj koreninskega sistema je odločilna ravno talna vlaga. Ob pomanjkanju te vlage se bo koreninski sistem slabo razvijal. Optimalna talna vlaga je pri 70 do 80 odstotkih poljske kapacitete tal za vodo. Zračna vlaga naj bo 40–65 odstotkov, pri višji zračni vlagi se poveča možnost razvoja glivičnih bolezni.
Tla, gnojenje in kolobar
Lubenice in melone uspavajo dobro le na najboljši tleh. Ugajajo jim globoka, dobro obdelana, strukturna in rodovitna tla s pH-vrednostjo med 5,5 in 6,5. Kljub veliki potrebi po vodi ne rastejo dobro v tleh z zastajajočo vodo ali oblikovano neprepustno plastjo – plazino.
V kolobarju jih uvrstimo za gnojenimi okopavinami ali pa jih sadimo na prvo poljino za žiti, korenovkami, gomoljnicami. So dober kolobarni člen za večino zelenjadnic in poljščin, saj za sabo pustijo z organsko snovjo obogatena tla (če smo jih predhodno pognojili s hlevskim gnojem).
Za uspešno rast potrebujejo lubenice in melone z organsko snovjo bogata tla. Zato jih pred osnovno obdelavo tal pognojimo z do 60 tonami hlevskega gnoja na hektar. S pričakovanim pridelkom 100 ton plodov na hektar melone in lubenice odvzamejo zemljišču takšne količine hranil:
– 200–220 kg N,
– 50–60 kg P2O5,
– 200–220 kg K2O,
– 25 kg MgO,
– 85 kg CaO.
Pri osnovnem gnojenju pred presajanjem poleg gnojenja s hlevskim gnojem pognojimo še s 30 odstotki dušika, 100 odstotki fosforja in 50 odstotki potrebnega kalija. Celotno količino fosforja damo ob presajanju za boljši razvoj koreninskega sistema. V ta namen uporabimo gnojila z dodatkom huminske kisline, ki dodatno pospešujejo začetno rast korenin. Prek kapljičnega namakalnega sistema, ki ga položimo ob presajanju, opravimo tudi dognojevanje z vodotopnimi gnojili. V času pred razvojem plodov uporabljamo vodotopna gnojila z razmerjem dušik (N) : kalij (K) = 1 : 1 v količini do 15 kg/ha/teden. V času tvorbe plodov narastejo potrebe po kaliju, zato zamenjamo tudi gnojila, s katerimi dognojujemo. V času razvoja plodov in obiranja je optimalno razmerje N : K = 1 : 2–3. V tem času dodajamo vsak teden do 20 kilogramov gnojila na hektar, v času rednega obiranja pa 20–25 kilogramov na hektar tedensko. Proti koncu vegetacije, avgusta, pa delež kalija še povečamo na razmerje N : K = 1 : 3, s čimer pospešimo razvoj že zasnovanih plodov. Za večjo vsebnost sladkorjev v plodu gnojimo tudi z mikroelementi.
Setev in presajanje
Tržno pridelavo melon in lubenic vedno začnemo prek sadik s koreninsko grudo, neposredna setev zaradi toplotne zahtevnosti ne pride v poštev. Sadike lahko v pripravljena in s hlevskim gnojem pognojena tla presajamo v drugi polovici aprila, melone v rastlinjake, oziroma v prvi polovici maja na prosto. Za presajanje v tem času posejemo semena v gojitvene platoje ali lončke z velikimi setvenimi enotami v prvi dekadi marca. Sadike rastejo od 50 do 60 dni. Temperaturni režim v času gojenja sadik prilagodimo že opisanim razmeram. Setev opravimo vsaj dva centimetra globoko in nad seme posipamo vermikulit, ki dobro zadržuje vlago ter se ne zaskorji. Po setvi damo posejane platoje v kalilnico za pet dni na optimalno temperaturo, nato pa jih prenesemo na končno mesto vzgoje sadik – v rastlinjak. Do presajanja na končno mesto sadike redno zalivamo in po potrebi gnojimo.
Dobro razvite in čvrste sadike presadimo na končno mesto v ogreta in pripravljena tla. Če nam vremenske razmere niso naklonjene, zemljišče predhodno pripravimo in ga pokrijemo z zastirno folijo, pod katero smo položili kapljično cev za namakanje (hitrejše ogrevanje tal). V nasprotnem primeru položimo namakalno cev in zastirno folijo ob presajanju.
Lubenice sadimo na razdalje 90–100 x 180–200 centimetrov in pri tem vzdržujemo gostoto od 0,5 do 0,7 sadik(e)/m2.
Melone sadimo na prostem na razdalje 80–100 x 160–180 centimetrov in pri tem vzdržujemo gostoto od 0,7 do 0,9 sadik(e)/m2. Če sadimo melone v rastlinjak, jim pripravimo oporo, zato so sadilne razdalje večje. V tem primeru jih sadimo na razdalje 70 x 40 centimetrov in vzdržujemo gostoto od 2,2 do 2,5 sadik(e)/m2. Takoj po presajanju jih privežemo na oporo.
Oskrba in spravilo
Posevek lubenic in melon vzdržujemo čist, brez plevela, z že omenjeno zastirno folijo. Glede na velike medvrstne razdalje medvrstni prostor redno obdelujemo in okopavamo. Ves čas vegetacije posevek pregledujemo in spremljamo razvoj bolezni (plesni) in škodljivcev ter po potrebi ustrezno ukrepamo. Ves čas rasti skrbimo za ustrezno namakanje in dognojevanje.
Posebnih gojitvenih ukrepov lubenice in melone na prostem (vzgoja na tleh) ne potrebujejo. Stranske vreže pustimo na rastlini. Spremljamo pa število razvitih plodičev in jih po potrebi odstranjujemo. Rastlina namreč zasnuje preveliko število plodov, ki v našem podnebju ne dozorijo. Zato se z ročnim redčenjem omejimo na dva ali tri plodove pri lubenici in tri ali štiri plodove (v rastlinjaku pet) pri melonah.
Zaradi tržnih zahtev po prodaji lubenic in melon v juliju in avgustu si moramo prizadevati za pravočasno dozorelost plodov. V ta namen lahko pospešimo začetno rast s prekrivanjem posevkov z nizkimi tuneli, ki jih postavimo neposredno nad rastline. S tem ukrepom lahko pridobimo celo štirinajst dni, da je pridelava bolj zgodna in s tem tudi prodaja na trgu pravočasna.
Vzgoja melon v rastlinjaku na opori zahteva nekoliko več dela in nekatere gojitvene ukrepe. Pri gojenju na mreži pustimo stranske vreže na rastlini, jih po potrebi krajšamo ali redčimo in s tem vzdržujemo primerno gostoto poganjkov. Ves čas rasti vpenjamo glavno in stranske vreže v oporo, da se ne odlomijo.
Melone lahko pridelujemo tudi na vrvici, kar pa od pridelovalca zahteva nekoliko več discipline. Poskrbeti moramo, da glavni poganjek čimhitreje doseže glavno oporo, na katero je pripeta vrvica. Šele ko se vrh rastline ovije okrog te opore, bo rastlina stabilna na vrvici. Zato ves ta čas prikrajšujemo stranske vreže na nekaj listov in en cvet. Ko se glavni vrh ovije preko žice, pustimo tudi stranske vreže in jih redčimo le toliko, da zagotavljamo optimalno gostot rastlin.
Lubenice in melone pobiramo, ko so plodovi fiziološko zreli. Tedaj plodovi spremenijo barvo in del ploda, ki se dotika tal, porumeni. Plodovi lubenic dajo ob trkanju votel zvok. Znak za dozorevanje plodov je tudi sušenje prve najbližje vitice ob steblu. Ko je vitica posušena, je plod že prezrel. Plodove lubenic in melon pobiramo s peclji. Najprimernejši čas spravila lubenic sta julij in avgust.
Plodove lubenic in melon skladiščimo do štirinajst dni pri temperaturi 10 oC in relativni zračni vlagi 95 odstotkov. Nekaj dni pred prodajo temperaturo povišamo na 15 oC. Lubenice skladiščimo le krajši čas, melone pa lahko skladiščimo tudi nekaj mesecev.