Insekti in prireja mleka (2. del)
Nekaj predstavnikov insektov, ki jih najdemo pri reji živali, in njihove osnovne značilnosti
Hišna muha (Musca domestica)
Pri hišni muhi sta spola ločena. Samica meri v dolžino 6,5 milimetrov samec pa 5,8–6,5 milimetrov. Hišne muhe so sivo-rjave barve. Prehranjujejo se z rilčkom. Najprej izločijo tekočino z encimi, ki razgradijo hranilne snovi. Nato jih posrkajo. Domača muha se lahko pari že 28–30 ur po izvalitvi. Vsaka samica odloži približno 600 jajčec. Na našo srečo vsa ne preživijo. Kljub temu ocenjujejo, da se izleže približno 200 potomcev na samico. Vsaka samica lahko izleže letno –od 10 do 12 generacij muh! Muhe potrebujejo za razmnoževanje temperaturo vsaj 15 °C. Zelo jih privlači, če je v prostoru povečana koncentracija ogljikovega dioksida in amoniaka (slabo prezračevanje!). Pri insektih je pomembna prisotnost spolnih hormonov, ki jih strokovno imenujemo feromoni. Feromoni so pomembni pri medsebojni privlačnosti med samci in samicami ter s tem pri razmnoževanju. Samice odlagajo jajčeca v hlevski gnoj, na gnojiščih, v kuhinjske odpadke. Tako je zarod v svojem razvoju preskrbljen s hrano. V kilogramu hlevskega gnoja lahko najdemo do 1200 ličink. Muhe gredo v gnoj do globine 15 centimetrov, če je gnoj rahel pa še bolj globoko. Jajčeca se razvijejo v larve, te v bubo, iz katere nastane odrasla muha.
Se pa muhe najraje zadržujejo v špranjah sten in na hrapavih površinah. Privlačijo jih tudi površine, na katerih so črne pike. Hišno muho privlači prisotnost beljakovin in sladkorja, kar izkoriščamo pri izvajanju dezinsekcije, o čemer bomo spregovorili v nadaljevanju.
Hlevska muha (Stomoxys calcitrans)
Marsikoga med nami je pred kakšno poletno nevihto pošteno pičila muha. To ni bila hišna, ampak hlevska muha, ki je druga predstavnica med muhami, s katero se pogosto srečujemo pri reji živali. Pomembno je, da ju razlikujemo, saj je od njunih različnih navad in posebnosti odvisno tudi zatiranje. Hlevska muha ima za razliko od hišne muhe hitinasto šilo, s katerim zbode in sesa kri. Uvrščamo jo med krvosesne insekte. Druga sicer manj pomembna lastnost, ki pa pripomore k razlikovanju, je, da ima, ko miruje, hlevska muha razprta krila. Razlikujeta se še po temnih pegah in progah ter po razvejenosti ven na krilih.
Ščurki
Tudi ščurki so prenašalci povzročiteljev bolezni in kvarijo krmo ter živila. So pogost prebivalec in nadležnež v živinoreji, pa tudi v kuhinjah in stanovanjih jih najdemo. Najpogostejša predstavnika v naših krajih sta tako imenovani švab ali nemški ščurek (Blatella germanica), in orientalski ščurek (Blatta orientalis).
Preglednica 2: Nekaj razlik med nemškim in orientalskim ščurkom
| nemški ščurek ali švab (Blatella germanica) | orientalski ščurek (Blatta orientalis) | |
| barva | svetlo rjav | črno rjav |
| velikost | 10–15 mm | 20–26 mm |
| število jajčec | 60 jajčec | 12–16 jajčec |
| razvoj | 7–12 mesecev | 4–7 mesecev |
| druge posebnosti | dve dolgi temni črti | Samec ima krila do abdomna.
Samica je brez kril. |
O insektih in njihovih značilnostih bi lahko še veliko pisali. Vendar poglejmo le, kakšne možnosti imamo pri nadzorovanju številčnosti populacije insektov.
Ukrepi preprečevanja
Število insektov lahko zmanjšujemo z ukrepi preprečevanja in zatiranja. S preprečevanjem onemogočamo insektom, da bi se zadrževali v hlevih in drugih zgradbah. Tako smo že pri gradnjah ali adaptacijah objektov pozorni na dvojne stene ali razpoke, ki so lahko odlično skrivališče za insekte. Dobro bi bilo tudi, če bi bili v hlevih stiki med stenami in tlemi čimbolj zaokroženi. S tem bi olajšali postopke čiščenja, kar pomeni manjšo možnost zadrževanja hranilnih snovi za insekte. Tudi kanalizacijski pokrovi, zamreževanje oken ter uporaba izolacijskih materialov iz steklene in kamnite volne pripomorejo k preprečevanju naselitve insektov.
Omenili smo tudi, da insekte privlači povišana koncentracija ogljikovega dioksida in amoniaka, ki sta prisotna v zrejah s slabim prezračevanjem. Med ukrepe zmanjševanja števila insektov prištevamo tudi pravilno odlaganje gnoja in urejena gnojišča.
Ukrepi zatiranja
S preprečevanjem ne dosežemo vedno želenega učinka. Zato je potrebno izbrati različne načine zatiranja, ki so lahko biološki, fizikalni in kemični.
Biološki način zatiranja
Insekti in njihove razvojne oblike so na jedilnem listu nekaterih ptic (npr. lastovk) in netopirjev, kar pripomore k zmanjševanju njihove številčnosti. Prav tako imajo muhe med insekti nekatere sovražnike, kot so pršice, ose, sršeni. Biološki načini zatiranja so dokaj zanimivi – pri ekološkem kmetovanju se namreč krčijo seznami sredstev, ki jih lahko uporabljamo tudi pri dezinsekciji.
V bližnji prihodnosti boste imeli rejci na izbiro zatiranje hišne muhe z njeno sovražnico Ophyro anescens. To je predstavnica iz družine muh, ki se hrani z razvojnimi oblikami domače muhe in s tem zmanjšuje njeno številčnost. Omenjena muha se zadržuje pod kanali v temnih prostorih, leti na zelo kratke razdalje in po zagotovilu raziskovalcev ni škodljiva za živali in ljudi. Njeno številčnost lahko nadzorujemo z odvozom gnojevke na kmetijske površine. O tem načinu zatiranja bo morala veterinarska stroka še podati mnenje.
Drugi biološki način zatiranja insektov pa je uporaba strupov (toksinov), ki prizadenejo razvojne oblike insektov v kombinaciji z nekaterimi mikroorganizmi. Razvojne oblike insektov se namreč z uporabo toksinov prenehajo prehranjevati, z uporabo mikroorganizmov pa odmrejo. Prednost uporabe toksinov in mikroorganizmov je v tem, da niso nevarni za živali in ljudi ter razpadejo ob ultravijolični svetlobi podnevi. Zato lahko takšen način biološke dezinsekcije uporabljamo pozno zvečer. Lahko ga dopolnimo s kemičnimi pripravki. Ta način zatiranja pri nas še ni poznan, vendar menim, da se bo kmalu uveljavil.