Dihur, bežimo!
»Uh, smrdi kot dihur,« je slovenski rek, ki naj bi označeval nekoga ali nekaj, ki močno zaudarja. Rek izhaja iz dejanske lastnosti živali – dihurja. Zakaj pravimo, da dihurji »smrdijo«? Dihurji v bistvu ne smrdijo ampak so zmožni v obrambi ali napadu izločati močan izloček, ki odvrne napadalca ali tekmeca. Dihurji imajo ob anusu nameščeno parno žlezo, katere izloček služi, predvsem za obrambo. Izloček teh žlez ima zelo močan in neprijeten vonj. Dihur ga izloči le, ko se čuti ogroženega, npr. ob napadu plenilca psa, lisice ali katere druge živali. Danes pa postaja dihur vedno bolj priljubljen hišni ljubljenček. Mogoče je ravno stereotip o dihurju, da smrdi, botroval k temu, da šele sedaj ljudje odkrivajo, da je dihur lahko tudi prijetna in zabavna družba.
Zelo slabo vidijo
Evropski dihur (znanstveno ime Mustela putorius) zraste v dolžino približno 40 centimerov. Njegov rep pa meri dodatnih 17 centimerov. Naseljuje skoraj celotno Evropo. Nekoliko manjši, domači dihur (Mustela putorius furo) je udomačena podvrsta evropskega dihurja. Domačega dihurja imenujemo tudi vretica oziroma beli dihur. Dihurji so že po naravi zelo aktivne in v glavnem nočne živali. Čeprav veliko spijo, pa v času, ko ne, veliko tekajo na okrog, iščejo hrano in velik del svojega časa posvetijo igri s sovrstniki. Dihurji so vsejede živali, v glavnem plenilci pa tudi mrhovinarji. Jedo žuželke, ličinke, deževnike, majhne glodavce, kuščarje, močerade, žabe, kače, ptice, krte in jajca. Prav radi jedo jagode, korenine, listje, travo, gobe in lešnike. Še posebni strokovnjaki so za vdiranje v čebelje panje. Gost kožušček jih zaščiti pred čebeljimi piki, da se uspejo posladkati s slastnim medom.
Kljub dobro razvitim ostalim čutilom, dihurji zelo slabo vidijo. Vse kar je oddaljeno več kot tri metre ne vidijo razločno. V naravi se jeseni podajo v zimsko spanje, ki pa ni nepretrgano. Samice se običajno zaprejo v brloge v manjših skupinah in se čez zimo nekajkrat zbudijo in nekoliko premestijo in v tem času se bolj malo hranijo.
Kako ga naučimo čistoče v našem domu
Dihurji postajajo v zadnjem času zelo priljubljeni hišni ljubljenci tudi v Sloveniji, saj so zelo igrivega in živahnega značaja. So inteligentni, učljivi in crkljivi. Veljajo tudi za zelo čiste živali, saj si izberejo eno mesto za iztrebljanje. Če imate dihurja in bi ga želeli naučiti čistoče, lahko namestite na mesto za iztrebljanje podstavek s časopisnim papirjem, ki ga menjate. Lahko pa uporabite posodo za iztrebljanje za mačke in jo postopno prestavljate v prostor kjer bi želeli, da dihur iztreblja (npr. kopalnica). In dihur bo razumel. Pomembno pa je, da imajo dihurji stranišče vedno čisto, saj si bodo drugače izbrali kakšen drug kraj, ki ne bo ravno primeren za to.
Dihurji v naravi dočakajo od 6 do 10 let. Ko se odločate za dihurja imejte torej v mislih, da bo predvidoma toliko časa član vaše družine. Prav tako se dobro pozanimajte kaj potrebuje in mu poskušajte nuditi čim boljše pogoje za življenje v »ujetništvu«.
Najboljša družba za dihurja je še en dihur, še posebno če ste veliko zdoma. Ne glede na to, ali imate enega ali več dihurjev, potrebujejo več ur dnevno tekanja in igranja izven kletke. Dihurji nimajo preveč radi otrok, saj jih visoki toni in hitre reakcije vznemirjajo. S krempelci na prednjih tačkah pa lahko majhnega otroka nehote poškodujejo. Dobro deluje tudi v družbi psov in mačk in se zna spretno vplesti v igro z njimi. Je pa potrebno uvanje, da se različne živalske vrste med sebojno najprej sprejmejo. Na začetku potrebuje nekaj časa, da vas sprejme za svojega. Prikupite se mu lahko z raznimi priboljški in da mirno ter nežno postopate z njim. Izjemno uživa tudi v igri, prav rad bo kot mladi mucki tekal za igračko na vrvici ali palici.
Ker je dihur zelo aktiven, potrebuje prostorno bivališče, z veliko dodatki in igračami. Če imate možnost imeti dihurja veliko časa spuščenega po stanovanju, je lahko kletka manjša. Udomačene dihurje običajno ne spuščajo ven, ker se hitro izgubijo, nekateri pa jih vodijo na povodcih na sprehod kot mačke ali pse. V stanovanju zaščitite vse luknje in mesta, kjer ne želite, da bi ta radovedna zverinica pasla svojo radovednost. Tarča raziskovanja so tudi razni kabli polnilci telefonov in podobno, zato poskrbite, da ne bo obglodani ali kaj podobnega.
Kot sem že zapisali, so dihurji zelo igrive in družabne živali, ki imajo rade družbo ljudi in vrstnikov. Obožujejo skrivalnice v raznih tulcih toaletnega papirja, kartonastih škatlah, in drugih skrivališčih ter tekanje po tunelih. Med igro pogosto držijo odprta usta in spuščajo sikajoče glasove. Za dremež si radi poiščejo kakšno mehko in toplo ležišče, v miru, morda na kupu čistih cunj v omari. Svojim lastnikom in ostalim »igralnim partnerjem« pogosto pripravijo zasedo izza fotelja ali radioatorja in tako vabijo k igri. Načeloma niso agresivni, vendar lahko v svoji radovednosti poskusno ugriznejo, pa naj bo to igrača ali naš prst. Zato se mu v obdobju privajanja, dokler se vas dihur ne navadi, ne približujte z obrazom. Pomnite tudi, da so izvrstni »ubežniki«. Zato se prepričajte, da je kletka iz pravega materiala in da nimate prostih odprtin, ki bi dihurja zanesle iz stanovanja.
Prehrana in čiščenje kožuščka
Dihurje hranimo večkrat dnevno, a majhne količine. Hrana naj bo bogata z beljakovinami, saj so pretežno mesojede živali. Priporočljivo mu je ponuditi tudi surovo meso, najbolje v obliki celih živali, kot so dan stari piščanci, gojene miši ali podgane s kožo, kostmi in drobovino vred. V nekaterih trgovinah z malimi živalmi lahko kupite zamrznjene miši in podgane namenjene prehrani plazilcev, ki jih bo dihur zelo vesel. Presežke hrane si lahko skrije za hude čase, zato bodite pozorni na vonj po gnilem. Ne hranite dihurjev s kuhano in slano hrano. Nekatera kakovostna mačja hrana je lahko tudi primerna za dihurja, vendar se o tem posvetujte s poznavalcem dihurjev ali drugim strokovnjakom. Seveda pa obstaja v trgovini za živali prav mešanica posebej narejena za dihurje. Za dihurje ni primerno mleko, saj kot nekateri starejši ljudnje nimajo encima za razgradnjo laktoze. Škodijo mu tudi sadje, žitarice ali sladkaije.
Samce in samice je priporočljivo kastrirati. Pri samcih se tako poveča želja po druženju, saj so drugače bolj samotarskega značaja, zmanjša se jim bojevitost in močan vonj v času parjenja. Pri samicah pa zmanjšamo možnost za hormonske težave.
Sami skrbijo za čistočo svojega kožuščka, podobno kot mačke. Nekoliko več skrbi je treba posvetiti krempljem, še posebno, če naš dihur nima primerne površine za brušenje in obrabljanje. Zaradi gostega kožuščka so dihurji dovzetni za klope in bolhe. Občasno pa imajo lahko probleme z garjami v ušesih, če jim ne čistimo uhljev. V kolikor dihurja pravilno hranite in zanj dobro skrbite, bo le redko zbolel. Zanimivo pa je, da se lahko od ljudi naleze prehlada ali gripe, ki sta zanj lahko usodni.
»Uh, smrdi kot dihur,« je slovenski rek, ki naj bi označeval nekoga ali nekaj, ki močno zaudarja. Rek izhaja iz dejanske lastnosti živali – dihurja. Zakaj pravimo, da dihurji »smrdijo«? Dihurji v bistvu ne smrdijo ampak so zmožni v obrambi ali napadu izločati močan izloček, ki odvrne napadalca ali tekmeca. Dihurji imajo ob anusu nameščeno parno žlezo, katere izloček služi, predvsem za obrambo. Izloček teh žlez ima zelo močan in neprijeten vonj. Dihur ga izloči le, ko se čuti ogroženega, npr. ob napadu plenilca psa, lisice ali katere druge živali. Danes pa postaja dihur vedno bolj priljubljen hišni ljubljenček. Mogoče je ravno stereotip o dihurju, da smrdi, botroval k temu, da šele sedaj ljudje odkrivajo, da je dihur lahko tudi prijetna in zabavna družba.
Zelo slabo vidijo
Evropski dihur (znanstveno ime Mustela putorius) zraste v dolžino približno 40 centimerov. Njegov rep pa meri dodatnih 17 centimerov. Naseljuje skoraj celotno Evropo. Nekoliko manjši, domači dihur (Mustela putorius furo) je udomačena podvrsta evropskega dihurja. Domačega dihurja imenujemo tudi vretica oziroma beli dihur. Dihurji so že po naravi zelo aktivne in v glavnem nočne živali. Čeprav veliko spijo, pa v času, ko ne, veliko tekajo na okrog, iščejo hrano in velik del svojega časa posvetijo igri s sovrstniki. Dihurji so vsejede živali, v glavnem plenilci pa tudi mrhovinarji. Jedo žuželke, ličinke, deževnike, majhne glodavce, kuščarje, močerade, žabe, kače, ptice, krte in jajca. Prav radi jedo jagode, korenine, listje, travo, gobe in lešnike. Še posebni strokovnjaki so za vdiranje v čebelje panje. Gost kožušček jih zaščiti pred čebeljimi piki, da se uspejo posladkati s slastnim medom.
Kljub dobro razvitim ostalim čutilom, dihurji zelo slabo vidijo. Vse kar je oddaljeno več kot tri metre ne vidijo razločno. V naravi se jeseni podajo v zimsko spanje, ki pa ni nepretrgano. Samice se običajno zaprejo v brloge v manjših skupinah in se čez zimo nekajkrat zbudijo in nekoliko premestijo in v tem času se bolj malo hranijo.
Kako ga naučimo čistoče v našem domu
Dihurji postajajo v zadnjem času zelo priljubljeni hišni ljubljenci tudi v Sloveniji, saj so zelo igrivega in živahnega značaja. So inteligentni, učljivi in crkljivi. Veljajo tudi za zelo čiste živali, saj si izberejo eno mesto za iztrebljanje. Če imate dihurja in bi ga želeli naučiti čistoče, lahko namestite na mesto za iztrebljanje podstavek s časopisnim papirjem, ki ga menjate. Lahko pa uporabite posodo za iztrebljanje za mačke in jo postopno prestavljate v prostor kjer bi želeli, da dihur iztreblja (npr. kopalnica). In dihur bo razumel. Pomembno pa je, da imajo dihurji stranišče vedno čisto, saj si bodo drugače izbrali kakšen drug kraj, ki ne bo ravno primeren za to.
Dihurji v naravi dočakajo od 6 do 10 let. Ko se odločate za dihurja imejte torej v mislih, da bo predvidoma toliko časa član vaše družine. Prav tako se dobro pozanimajte kaj potrebuje in mu poskušajte nuditi čim boljše pogoje za življenje v »ujetništvu«.
Najboljša družba za dihurja je še en dihur, še posebno če ste veliko zdoma. Ne glede na to, ali imate enega ali več dihurjev, potrebujejo več ur dnevno tekanja in igranja izven kletke. Dihurji nimajo preveč radi otrok, saj jih visoki toni in hitre reakcije vznemirjajo. S krempelci na prednjih tačkah pa lahko majhnega otroka nehote poškodujejo. Dobro deluje tudi v družbi psov in mačk in se zna spretno vplesti v igro z njimi. Je pa potrebno uvanje, da se različne živalske vrste med sebojno najprej sprejmejo. Na začetku potrebuje nekaj časa, da vas sprejme za svojega. Prikupite se mu lahko z raznimi priboljški in da mirno ter nežno postopate z njim. Izjemno uživa tudi v igri, prav rad bo kot mladi mucki tekal za igračko na vrvici ali palici.
Ker je dihur zelo aktiven, potrebuje prostorno bivališče, z veliko dodatki in igračami. Če imate možnost imeti dihurja veliko časa spuščenega po stanovanju, je lahko kletka manjša. Udomačene dihurje običajno ne spuščajo ven, ker se hitro izgubijo, nekateri pa jih vodijo na povodcih na sprehod kot mačke ali pse. V stanovanju zaščitite vse luknje in mesta, kjer ne želite, da bi ta radovedna zverinica pasla svojo radovednost. Tarča raziskovanja so tudi razni kabli polnilci telefonov in podobno, zato poskrbite, da ne bo obglodani ali kaj podobnega.
Kot sem že zapisali, so dihurji zelo igrive in družabne živali, ki imajo rade družbo ljudi in vrstnikov. Obožujejo skrivalnice v raznih tulcih toaletnega papirja, kartonastih škatlah, in drugih skrivališčih ter tekanje po tunelih. Med igro pogosto držijo odprta usta in spuščajo sikajoče glasove. Za dremež si radi poiščejo kakšno mehko in toplo ležišče, v miru, morda na kupu čistih cunj v omari. Svojim lastnikom in ostalim »igralnim partnerjem« pogosto pripravijo zasedo izza fotelja ali radioatorja in tako vabijo k igri. Načeloma niso agresivni, vendar lahko v svoji radovednosti poskusno ugriznejo, pa naj bo to igrača ali naš prst. Zato se mu v obdobju privajanja, dokler se vas dihur ne navadi, ne približujte z obrazom. Pomnite tudi, da so izvrstni »ubežniki«. Zato se prepričajte, da je kletka iz pravega materiala in da nimate prostih odprtin, ki bi dihurja zanesle iz stanovanja.
Prehrana in čiščenje kožuščka
Dihurje hranimo večkrat dnevno, a majhne količine. Hrana naj bo bogata z beljakovinami, saj so pretežno mesojede živali. Priporočljivo mu je ponuditi tudi surovo meso, najbolje v obliki celih živali, kot so dan stari piščanci, gojene miši ali podgane s kožo, kostmi in drobovino vred. V nekaterih trgovinah z malimi živalmi lahko kupite zamrznjene miši in podgane namenjene prehrani plazilcev, ki jih bo dihur zelo vesel. Presežke hrane si lahko skrije za hude čase, zato bodite pozorni na vonj po gnilem. Ne hranite dihurjev s kuhano in slano hrano. Nekatera kakovostna mačja hrana je lahko tudi primerna za dihurja, vendar se o tem posvetujte s poznavalcem dihurjev ali drugim strokovnjakom. Seveda pa obstaja v trgovini za živali prav mešanica posebej narejena za dihurje. Za dihurje ni primerno mleko, saj kot nekateri starejši ljudnje nimajo encima za razgradnjo laktoze. Škodijo mu tudi sadje, žitarice ali sladkaije.
Samce in samice je priporočljivo kastrirati. Pri samcih se tako poveča želja po druženju, saj so drugače bolj samotarskega značaja, zmanjša se jim bojevitost in močan vonj v času parjenja. Pri samicah pa zmanjšamo možnost za hormonske težave.
Sami skrbijo za čistočo svojega kožuščka, podobno kot mačke. Nekoliko več skrbi je treba posvetiti krempljem, še posebno, če naš dihur nima primerne površine za brušenje in obrabljanje. Zaradi gostega kožuščka so dihurji dovzetni za klope in bolhe. Občasno pa imajo lahko probleme z garjami v ušesih, če jim ne čistimo uhljev. V kolikor dihurja pravilno hranite in zanj dobro skrbite, bo le redko zbolel. Zanimivo pa je, da se lahko od ljudi naleze prehlada ali gripe, ki sta zanj lahko usodni.