Zaščita slovenskih avtohtonih sort
Na zavodu Grm Novo mesto smo na snežni zimski dan (6.2.2013) organizirali delovno konferenco o »Zaščiti slovenskih avtohtonih sort«. Dogodek, z izredno aktualno vsebino, je bil posvečen delu in trudu dolgoletne strokovnjakinje, ki je tudi svoj prosti čas namenila ohranjanju in raziskovanju avtohtonih sort, dr. Mihaeli Černe. Da se pogovarjamo o semenarstvu sredi zime je po stari kmečki navadi povsem običajno, saj na kmetih pozimi naredijo načrti za celoletno kmetijsko pridelavo in rejo. Tudi semenarstvo moramo načrtovati dovolj zgodaj, da lahko izkoristimo potencial, ki ga ponuja leto.
Varovanje slovenskih avtohtonih sort je, kot je poudaril direktor zavoda Grm Novo mesto Tone Hrovat, tudi varovanje slovenstva, naroda in vse do najmanjših pridelovalcev, posameznikov. Slovenskega malega kmeta lahko privzdignemo z lastnim semenarjenjem, s cenovno dostopnejšim semenom, z uvajanju novih poljščin v kolobar in z lastnim žlahtnjenjem slovenskih sort. Četudi v tej želji po nečem novem naredimo kakšno »neumnost«, je smiselno pričeti z razvojem lastnega semenarstva, in to čim prej. Na konferenci, na kateri so bili prisotni tudi nekdanji sodelavci v podjetju Semenarna Ljubljana, sta Jure Vončina (KZ Krka z.o.o.) in Kristina Škrbec (Semina d.o.o.) poudarila potrebo po načrtnem in organiziranem delu z avtohtonimi sortami. Slovenske sorte, pa naj bodo to uradno avtohtone sorte in tiste, ki jih imamo pridelovalci doma, so enako pomembne kot kulturna dediščina, kot so gradovi in cerkve. Zato je pomembno, da se s semenarstvom ukvarjajo strokovnjaki, vešči tega dela, s čimer zmanjšamo verjetnost neljubih dogodkov – selekciji morda celo strupenih buč.
Pri uvajanju avtohtonih slovenskih sort je v pridelavi pogosto težava njihova manjša produktivnost v primerjavi s hibridi. In če cena pridelka ne kompenzira tega minusa, tržni pridelovalci ne vključujejo teh sort v svojo pridelavo. Vendar tudi to lahko presežemo. Primer dobre prakse je predstavila Miša Pušenjak (KGZ Maribor) z opisom celovite zgodbe dela pri »Ptujskem luku«- čebuli, ki jo pridelujejo v okolici Ptuja. Povpraševanje po tej manj produktivni sorti čebule je zaradi povpraševanja in boljše tržne cene pridelka tolikšno, da ne morejo zagotoviti zadostne količine semena. Povpraševanje po semenu avtohtonih sort je veliko še zlasti v okolici Ljubljane, kjer kmetje prodajajo pridelke neposredno končnemu potrošniku (npr. na tržnici), in se iz leta v leto povečuje. Zato Ana Ogorelec (KGZ Ljubljana) priporoča spodbujanje sodelovanja med kmeti, izmenjavo semen avtohtonih in tradicionalnih sort in aktivno semenarstvo. Možnosti za uvajanje novih zaščitenih sort (kot je npr. »Ptujski luk«) je po besedah Mojce Škof (KIS) veliko, zato poziva vse zainteresirane k organiziranem pristopu. Veliko semenskega materiala avtohtonih sort je namreč še po majhnih, tradicionalnih kmetijah. Obstaja pa bojazen, da bo z zatonom starejše generacije, ki ljubiteljsko in za lastne potrebe še »semenarijo«, ta potencial usahnil. Dr. Kristina Ugrinovič (KIS) pravi, da bi morali čimhitreje pristopiti k profesionalnemu evidentiranju teh še popisanih avtohtonih sort. K hitremu aktiviranju vseh virov za zbiranje semena nas je pozval tudi Tomislav Bošnjak (MKO), ki nas je opogumil z obrazložitvijo, da je postopek prijave stare sorte dokaj enostaven in je zato smiselno pričeti z registracijo starih sort.
Zelo pomembno dejstvo je predstavil mag. Janez Glavač (MKO), ki poudarja, da je potrebno genske vire uporabljati, sicer se izgubijo. Genski viri so namreč del slovenske dediščine, ki je ne smemo zapraviti, sicer ostanemo brez pomembnega dela naših korenin. Zato so tudi na MKO pripravljeni aktivno sodelovati pri aktivnostih za ohranjanje slovenskih avtohtonih sort in nam preko različnih služb strokovno pomagati pri tem delu. Da je tudi semenarstvo potrebno opravljati skladno z zakonom in da bomo potrebovali strokovno vodenje tega področja nas je opozorila Marina Pečnik (MKO, Urad za varno hrano). Pri tem poudarja, da zakonodaja ne omejuje naših aktivnosti, temveč zagotavlja zadovoljstvo vseh v verigi pridelave hrane. Torej, ureja tudi področje semenarstva z namenom, da kupec semena (pridelovalec) kupi le seme ustrezne kvalitete.
Na podlagi slišanega smo si prisotni zadali cilj, da v roku petih let oživimo 10 do 20 starih, izvornih sort in jih pričnemo tržiti. K vsaki sorti je potrebno dodati še prodajno zgodbo, ki bo kompenzirala nižji pridelovalni potencial.
Zaključki konference:
- S pomočjo Konzorcija biotehniških šol in kmetijske svetovalne službe se po terenu zbere čim več semena različnih domačih sort, ki jih posejemo, izberemo prave za nadaljnje delo in se z njimi organizirano ukvarjamo. Pri tem bomo upoštevali načelo, da na začetku delamo s sortami, ki jih bomo lahko tudi tržno popularizirali (izbor prvih do 20 sort, s katerimi bomo intenzivno delali).
- Delo z avtohtonimi sortami si moramo razdeliti in določiti vlogo posameznika v delovni skupini. Prav tako je potrebno določiti financiranje dela, saj bo le-tega veliko in se ne more izvajati le s prostovoljnim delom.
- Za financiranje dela poiščemo različne finančne vire, projekte…, s pomočjo katerih bomo pokrili vsaj neposredne materialne stroške s terenskim delom.
- Ves sortni izbor moramo vključiti v gensko banko, zato potrebujemo informacije, kateri podatki so potrebni pri shranjevanju semena v genskih bankah.
- K projektu pristopimo partnersko in s tem poskusimo pridobiti tudi kakšen večji projekt, kot je CRP.
- Trenutno imamo registriranih le sedem slovenskih avtohtonih sort, v sosednji Avstriji pa so preko projekta »Noetova barka« registrirali preko 500 sort.
- V izobraževalne programe je potrebno vključiti tudi področje semenarstva, da bomo posamezniki (gospodarji kmetij) primerno izobraženi in bodo pravilno postopali pri semenarstvu svojih sort.