Debirokratizacija kmetijstva
Zaradi majhnih posesti, velike razdrobljenost posesti in naravnih omejitev, slovenski kmet težko preživi brez dodatne zaposlitve v kmetijstvu (gozdarstvo, dopolnilna dejavnost) ali izven kmetijstva. Kljub pomoči v obliki subvencij kmetijstvo nazaduje, na kar kaže hitro padanje števila kmetij, saj mladi ne želijo nadaljevati s kmetijstvom, ker panoga ni dovolj dohodkovno zanimiva. Izjeme so tisti mladi, pri katerih prevlada ljubezen do načina življenja, ali pa jih premami podpora za mladega prevzemnika in/ali obljube o pridobitvi investicijskih sredstev. Podpora za mladega prevzemnika pogosto hitro poide, investicijska sredstva pa večinoma drago preplačajo v obliki kredita, ki ga najamejo za razliko, ker svojih sredstev nimajo.
Kratkoročno mamljive ponudbe
Mnogo kmetij, ne samo kmetij z mladim prevzemnikom, na ta način zaide v velike težave, še posebej, kadar nima lastne predelave ali direktne prodaje. Kot taka je odvisna od cen, ki jih ponujajo zadruge, mlekarne, klavnice, trgovci in drugi. Ta odvisnost ni le v smislu cen, temveč tudi v smislu odkupa samega, ki postaja zadnja leta prava loterija. Slovenski kmetje zaradi razmer, v katerih delujejo, ne morejo pridelati poceni hrane in ne morejo konkurirati velikim trgovcem, niti preprodajalcem, ki so jim direktna konkurenca na tržnicah in na stojnicah ob cestah. Če dodamo velike marže trgovcev in mnogo previsoke stroške pridelave, tudi na račun zapletenega birokratskega sistema, nedelovanje inšpekcijskih služb glede sledljivosti in na koncu obubožanega slovenskega potrošnika, je krog sklenjen. Na tak način bodo kmetje še naprej opuščali pridelavo in predelavo hrane, ki je že zdaj daleč pod ravnijo samooskrbe, in bo v takih razmerah padala še naprej. Še tako velike subvencije tega ne morejo spremeniti, ker so slovenski kmetje utrujeni in obupani, kar se kaže tudi v porastu samomorilnosti med kmeti. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da je delež ornih površin na prebivalca izjemno nizek, naša najpomembnejša panoga pa živinoreja, kjer smo zaradi prehoda na intenzivno rejo mlečnih pasem goveda v veliki meri odvisni od krme iz uvoza.
Poleg naštetega izjemno veliko težav povzroča nadzor. Ta je vse prepogosto nesistematičen, brez upoštevanja kriterijev tveganja in se v glavnem izvaja ob prijavi ali ob tem, ko se kmet »spotakne« ob sistem. Kontrolira se registrirane obrate, neregistrirane, ki delajo na črno, pa le izjemoma, običajno na podlagi prijave. Evidenc o nadzoru ni, obstajajo le zapisniki. Tudi enotnih kriterijev glede resnosti prekrškov ni, pri tem pa Uprava za varno hrano vse pogosteje javno objavlja zapisnike nadzorov, brez pojasnil o teži prekrškov in tako presojo o njih prepušča javnosti.
Cel kup registracij, ki pa služijo le same sebi?
Razen registra kmetij, vinogradov in rejnih živali ter baz podatkov, ki se nanašajo na izplačila subvencij, enotnih baz podatkov ni. Poleg registracije kmetije obstaja še cela vrsta registracij pri različnih organih, kot npr. registracija predelave živil živalskega izvora, registracija predelave živil ne-živalskega izvora (oboje na Agenciji za varno hrano, na območnih uradih), registracija dopolnilne dejavnosti na upravni enoti… in še mnoge druge. Torej za vse registracije obstajajo podatki, ki niso v enotnih bazah in zato niso dostopni niti za nadzorne organe, niti za profesionalna združenja in niti za statistični urad.
Podatka, koliko je v Sloveniji registriranih dejavnosti, in katerih, preprosto ni mogoče dobiti. Podatkov ni mogoče pridobiti od organa, ki izvaja registracijo. Tudi novela zakona o kmetijstvu v vladni proceduri, ki opredeljuje kopico novih evidenc, le teh enotnih baz podatkov ne zahteva. Med drugim pa novela zakona o kmetijstvu, ki je v vladni proceduri, uvaja dodatno evidenco z izračunanim standardnim dohodkom na kmetijo. Načrtovana baza se v veliki meri podvaja z bazo, ki obstaja na SURS-u in je obnovljena ob vsakem strukturnem popisu (zadnji popolni popis je bil leta 2020, vzorčni pa leta 2016). Strukturni popisi temeljijo na evropski zakonodaji, nova baza pa take zakonske podlage nima. Temeljni razlog, da se tovrstna raziskovanja ne izvajajo letno, je da se struktura kmetij ne spreminja tako hitro, da bi bile potrebne letne raziskave. Te so potrebne za spremljanje pridelave.
Novela zakona o kmetijstvu v vladni proceduri, kot pogoj za izplačilo katerihkoli sredstev iz proračuna kmetom, zahteva plačane davke in prispevke. Glede na to, da so subvencije nadomestilo dohodka, je nevzdržno, da mora kmet dokazovati poplačilo prispevkov, preden dobi »plačo«, ne pogojuje pa se s tem npr. plač državnih uradnikov. In tudi ni verjetno, da bi to bila zahteva EU, od kjer prihajajo subvencije.
Razgalimo kmete
Novela zakona o kmetijstvu, ki je v vladni proceduri, tudi močno posega na področje varovanje poslovne skrivnosti kmeta. V zakonu je namreč opredeljeno, da mora kmet za pridobitev subvencij razkriti tudi tiste podatke, za katere subvencije ne dobi, vključno s pridelanimi količinami (velja za zelenjavo). Po novem bodo ti podatki javni. To je način, ki omogoča nelojalno konkurenco na račun podatkov, ki bi morali biti tajni. Tovrstni podatki drugih subjektov na trgu niso javni. Neenakost pred zakonom je več kot očitna. Pri vsem tem pa kmetu nalaga nove birokratske obveznosti, ki poleg omenjenega vpisa površin zelenjave v GERK in javljanje podatkov o pridelavi, zahteva od kmetov še pisanje in hranjenje dobavnic. Pri tem je treba opozoriti, da je pridelava zelenjave obdavčena normirano – po katastrskem dohodku.
…in prepovedo direktno prodajo kmetu!
Novela zakona po novem postavlja izjemne omejitve glede direktne prodaje. Namesto, da bi na mestih izven tržnic dovolila le prodajo kmetom, ki lahko dokažejo, da so kmetje s KMG-MID-om in s tem povezano pridelavo, jo prav njim ne dovoli več. Pri tem je potrebno povedati, da inšpektor edino za kmetije z lahkoto ugotovi, ali kmet prodaja svoje pridelke ali ne, in četudi prodaja druge, mora imeti dobavnico za kupljene pridelke in imeti na pridelkih to tudi ustrezno označeno. Novela zakona o kmetijstvu prepoveduje kmetom tudi prodajo pridelkov drugih kmetov in prepoveduje tudi izvedbo prodaje z najeto delovno silo. S tem smo kmetje dodatno izgubili možnost optimizacije procesov, potrošniki pa bodo še težje prišli do pridelkov slovenskih kmetij. Razlog za tako restriktivne popravke zakona o kmetijstvu, naj bi tičal v lažjem nadzoru porekla kmetijskih pridelkov. Smo res kmetje sami goljufi?
Novela zakona vključuje še druge elemente, ki bodo podražile pridelavo na kmetijah. Eden teh je vzorčenje tal in zahteva po gnojilnem načrtu tudi v primeru, ko kmet ne uporablja umetnih gnojil, temveč le hlevski gnoj. Teh vzorcev zemlje kmet ne bo več mogel odvzeti sam, temveč bo moral zato najeti pooblaščeno organizacijo in jo tudi plačati. Tudi gnojilni načrt pripravlja svetovalna služba in ga je potrebno plačati.
Trenutno so kmetje obremenjeni z množico obvez: poročanje v registre in vodenje evidenc o opravilih na kmetiji. Evidence se pogosto podvajajo in morajo biti zapisane na točno določenih obrazcih
Obstaja množica obveznih izobraževanj, pogosto z vsebino, ki se ne tiče panoge, s katero se ukvarja slušatelj. Izobraževanja so obvezna za vse, tudi strokovnjake s področja kmetijstva. Pri tem pa si morajo napredni kmetje mnogokrat iskati ustrezno znanje v tujini, in ga plačati s svojim denarjem. V zvezi z izobraževanji so vzpostavljene evidence, ki so dostopne nadzornikom, vendar kmet kljub temu dobiva potrdila, ki jih mora hraniti in pokazati inšpektorju ob njegovem obisku.
Je kmet neveden in goljuf?
Sedanji sistem v preveliki meri temelji na predpostavki, da smo kmetje nevedni in goljufivi. V sistemu nadzora smo kaznovani za nenamenske napake, veliko vprašanje pa je, ali so goljufi dejansko odkriti. Večina nadzora poteka na osnovi papirne dokumentacije, le malo pa je preverjanja dejanskih razmer na terenu. Evidence/zapisi v principu dokazujejo le, da tisti, kijih piše, zna pisati in da jih tudi piše. Nič pa zapisi ne povedo o dejanskem stanju. Tak sistem daje prednost tistim, ki pridno pišejo, pred tistimi, ki vestno in uspešno kmetujejo.
Veliko število kmetij se je odločilo za dopolnilne dejavnosti in direktno prodajo, da bi omogočili sebi preživetje in na nek način motivirali naslednike za prevzem kmetije. O številu dopolnilnih dejavnosti je mogoče dobiti podatek le na SURS-u, enotnega registra pa v Sloveniji ni. Tako stanje otežuje analizo stanja in nadzor. Dopolnilne dejavnosti so registrirane lokalno, na upravnih enotah, pridelki pa se prodajajo po vsej Sloveniji, odobreni obrati za predelavo pa svoje pridelke prodajajo tudi v EU. Slednji so edini, za katere obstaja javni register, ki je predpisan s strani EU.
Poseben problem je ločena davčna obravnava dopolnilne dejavnosti. Ta povzroča izjemne administrativne težave za kmete in jim praktično pobere vse, kar bi z dopolnilno dejavnostjo pridobili. Domnevam, da o tem pričajo tudi zaključni računi dopolnilnih dejavnosti, ne glede na njihovo obliko (samo dopolnilna dejavnost na kmetiji, s.p. ali d.o.o.).
Trenutna situacija, kjer se vse pomoči kmetom izplačujejo na podlagi prejšnjega programskega obdobja, ne prikazuje realnega stanja upada kmetijskih gospodarstev, saj mnogi vztrajajo, ker ne morejo prenehati z dejavnostjo zaradi pogodb. Marsikdo vztraja tudi zaradi težkega socialnega položaja, ki se je dodatno poslabšal zaradi epidemije koronavirusa. Pri tem ne smemo pozabiti, da so subvencije (direktna plačila) vštete v katastrski dohodek, četudi se kmet odloči, da jih ne želi. Za zmanjšanje katastrskega dohodka mora zaprositi.
Novela zakona daje tudi nova pooblastila raznim inštitutom za izvedbo določenih nalog. Dajanje takih pooblastil je lahko sporno s stališča svobodne konkurence.
Nenazadnje novela zakona o kmetijstvu posebej obravnava čebelarje in natančno določa svetovalne naloge Kmetijske svetovalne službe za to področje. Nikjer pa ni pojasnjeno, zakaj se ta panoga obravnava nadstandardno, niti zakon ne obravnava tovrstnih nalog za druga področja kmetijstva. Dejansko je svetovalno delo pomanjkljivo na mnogih področjih, še posebej pa v dejavnostih, s katerimi se ukvarja manjše število kmetov ( reja drobnice, sirarstvo, ekološko kmetijstvo, itd.). Te dejavnosti pa so dohodkovno zanimive, ker ponujajo nišne pridelke in izdelke.
V kateri smeri iskati rešitve?
Novela zakona o kmetijstvu, ki je že potrjena na vladi, bi nujno morala nazaj v usklajevanje, v katerega morajo biti vključeni vsi tisti, ki jih zakon zadeva. V sedanjem postopku usklajevanja so bili vanj vključeni le izbranci in ključ za izbor ni poznan. Posledice spremembe zakona morajo biti podrobno analizirane in ovrednotene za vse, ki jih zakon zadeva, še posebej za kmetovalce in potrošnike. Za vse spremembe je potrebna usklajenost s cilji zakona in njihova usklajenost s slovenskim in Evropskim pravnim redom, vključno z ustavo. Vse spremembe morajo biti podkrepljene in obrazložene z navedbo prakse v drugih, nam primerljivih državah, s podobno posestno strukturo kmetij in podobnimi naravnimi pogoji.
Vzpostaviti je potrebno javne registre za vse registracije, ki že obstajajo in sicer na podlagi prijavnih podatkov, ki so bili predloženi ob registraciji. Pretežni del teh registracij je vezanih na Upravo za varno hrano in zato naj jih vzpostavi uprava, pri tem pa mora zagotoviti povezljivost registrov ( uporaba MID, EMŠO, RTE).
Na področju evidenc/zapisov, ki jih morajo kmetje vpisovati za potrebe opravičevanja prejemkov iz proračuna in za dokazovanje izpolnjevanja pogojev raznih shem (eko, izbrana kakovost, geografske označbe…), je potrebno ohraniti le tiste, ki jih zahteva EU zakonodaja, v obliki, kot jo zahteva EU zakonodaja in brez podvajanj. Vsako nadstandardno uvajanje evidenc/zapisov, brez jasno opredeljenih koristi za vse stranke v postopku, je nesprejemljivo.
Treba je prenehati z izdajanjem potrdil, ki so dostopni v javnih evidencah. Kmet naj dobi potrdila le na zahtevo oz. si ga lahko izpiše iz sistema.
Obvezno izobraževanje za kmete je potrebno izvajati le v meri, ki jo zahteva evropska zakonodaja. Ostala izobraževanja naj se organizirajo ciljno, na prostovoljni osnovi.
Slovenskemu kmetu je potrebno omogočiti lažje izvajanje dopolnilnih dejavnosti in direktno prodajo. Predlagam naslednje poenostavitve:
- dopolnilne dejavnosti naj bodo obdavčene po katastrskem dohodku, ki pa naj ga plačuje obdelovalec zemljišč, ne glede na lastništvo. Isti kriterij naj se upošteva tudi pri uveljavljanju socialnih pravic, ki temeljijo na katastrskem dohodku;
- vstop v sistem DDV naj bo za kmete v celoti prostovoljen;
- vstop v sistem vodenja knjigovodstva na kmetiji naj bo v celoti prostovoljno; maksimalno je potrebno olajšati in podpirati direktno prodajo in pri tem ne pozabiti na potrošnika, ki nima časa hodit od kmetije do kmetije. Če slovenski pridelki niso enostavno dostopni in so bistveno dražji, jih slovenski potrošnik ne bo kupoval;
- potrebno bi bilo preveriti možnost znižanja vhodnega davka za kmetijske inpute, ki so direktno vezani na kmetijsko pridelavo (gnojila, pesticidi…). Nakup bi lahko bi pogojevan sz KMG-MID-om.
Za vse to je potrebno opraviti analizo sedanjih prilivov v proračun s strani kmetijstva, davek na KD, davek od dohodka dopolnilnih dejavnosti in razliko med vstopnim in izstopnim DDV pri zavezancih za DDV iz kmetijstva. To zadnje je potrebno analizirati tudi za dopolnilne dejavnosti.
Glavne prednosti poenostavitev za kmetovalce:
- manj administriranja (minimalni računovodski stroški, nepotrebna davčna blagajna,
- razen, če se zanjo odloči prostovoljno, račune izdaja le na zahtevo kupca in jih ne
- potrjuje davčno),
- manj nepotrebnih preverjanj njegovega dela,
- vnaprej znane davčne obveznosti.
Na ta način bi se pomembno zmanjšali stroški kmeta, ki bi se lahko posvetil svoji osnovni dejavnosti, kmetovanju. Obenem bi se lahko cene lokalnih kmetijskih pridelkov in predelanih proizvodov znižale na račun zmanjšanih vhodnih stroškov in DDV. Posledica bo gotovo večja pridelava vsaj tistih proizvodov, ki so na malih slovenskih kmetijah ekonomsko zanimivi in povečan bo obseg dopolnilnih dejavnosti. Podpiranje direktne prodaje za kmete bi povečalo dostopnost lokalnih proizvodov za potrošnike. To bi omogočilo dodatne zaposlitve v kmetijstvu. Koliko bi bilo v zvezi s poenostavitvami še drugih sinergijskih učinkov, je težko predvideti brez podrobnejše analize. Podatki za to obstajajo znotraj davčnega sistema in tudi znotraj statističnega sistema, katerega del je tudi Kmetijski inštitut Slovenije in še kdo.
Glavne prednosti poenostavitev za državno upravo:
- vnaprej znani davčni prilivi iz kmetijstva v državni proračun,
- lažji nadzor goljufij,
- zmanjšano delo davčnih organov (manj potrjevanja računov, manj obračunov DDV,
- manj zaključnih računov…),
- manj izobraževanj brez učinkov,
- zmanjšan obseg dela na področju davčnega svetovanja s strani kmetijske svetovalne
- službe,
- zmanjšanje dela na področju izdaje raznih potrdil,
- večja preglednost sistema, in drugo.
Zaključek
V slovenskem kmetijstvu, kljub velikim vložkom v dejavnost in državni aparat, ki bdi nad kmetijstvom, ni želenih rezultatov. Število kmetij, dohodek kmetov, predvsem pa pridelava hrane in s tem samooskrba, se vztrajno manjšajo. Zdajšnje razmere podpirajo trgovce, tuje proizvajalce, preprodajalce, nikakor pa ne slovenske pridelave in predelave. Brez korenitih sprememb se zna zgoditi, da bomo napake v kmetijstvu drago plačali. Prav kmalu zna biti na potezi zdravstvena in socialna blagajna. Ob tako majhni in enostranski pridelavi pa tudi lakota ni nekaj, kar bi bilo mogoče popolnoma izključiti, čeprav se nam ob polnih policah trgovin, ta hip to zdi nemogoče.
Irena Orešnik, Kmetija in sirarstvo Orešnik
Kmetica, sirarka, mednarodni ekspert za kmetijsko statistiko