Siri s planin ob Krnskem jezeru
Kakšnih pet ur od doma pri Savici ali, bolj enostavno, dobri dve uri iz Lepene (Dom Klementa Juga) je do planine Duplje pri Krnskih jezerih. In da ne bi odkrivali česa novega, samo na spletni strani http://www.hribi.net/izlet/dom_v_lepeni_krnsko_jezero_/1/163/291 povzeli tale opis poti do pastirske koče in Krnskega jezera: »Od doma dr. Klementa Juga v Lepeni nadaljujemo po široki markirani poti v smeri Krnskih jezer. Široka in ne preveč strma pot se po nekaj minutah hoje razcepi na dva dela. Leva, ki je nekoliko bolj strma, je običajna, desna, položnejša in nekoliko daljša, pa je primerna za majhne otroke in starejše ljudi. Obe poti se do zgornje postaje žičnice večinoma vzpenjata skozi gozd in se na poti nekajkrat križata. Od zgornje postaje tovorne žičnice nadaljujemo po isti poti, ki se zložno vzpenja po široki transportni cesti, ki nas hitro pripelje do merjenja višine snega (vsako leto aprila). Od tu naprej se cesta začne spuščati in nas mimo odcepa za Veliko Babo hitro pripelje na naslednje razpotje, kjer zapustimo cesto in pot nadaljujemo levo navzdol po peš poti, ki nas v nekaj minutah pripelje do doma pri Krnskih jezerih (če nadaljujemo po cesti, obidemo planinski dom). Od doma nadaljujemo naravnost v smeri Krna in Krnskega jezera po zložni poti, kateri se kmalu pridruži pot, ki obide planinski dom. Nadaljujemo mimo pastirske koče, za katero pridemo na naslednje razpotje, kjer spet nadaljujemo v smeri Krna (levo Bogatin, Mali Šmohor in dom na Komni). Zložna pot pa nas po nadaljnjih nekaj minutah pripelje do bisera Krnskega pogorja. Pred seboj namreč zagledamo Krnsko jezero in ob njem vabljive travnike za počitek.«
Pastirska koča je spet živa zadnjih sedem let
Preden je leta 2005 od Agrarne skupnosti Lepena vzel planino Duplje v najem Miran Prezelj, je ta samevala kakšnih deset let. Zasluge, da so objekti, ki ležijo le nekaj minut hoda od Doma pri Krnskih jezerih, ostali v uporabnem stanju, pa imajo prizadevni člani Planinskega društva Gorica. Miran Prezelj, ki se je do najema planine Duplje že v dolini ob službi na bovški pošti ukvarjal z živinorejo, pojasnjuje, da si je vse življenje želel biti sam svoj gospodar, pa so mu misli uhajale v hrib na planino. Svojo željo je pred petimi leti končno izpolnil in od takrat naprej se ukvarja le še s kmetovanjem. Tako lahko zapišemo, da si je izbral nov poklic in to na najbolj naporen način – kot planšar. Delo planšarja namreč niso romantične pravljice ali zgodbe iz hribov, ampak je trdo delo od zore do mraka, pa tudi v temi je včasih potrebno posredovati. Vendar Miran v svojem delu uživa in to sezono poleg osemdesetih ovac pase tudi nekaj glav govedi, dva prašiča in za cel kokošnjak kokoši. Živali imajo tu dokaj veliko območje paše, ki se razteza pod Šmohorjem v Macesnovo dolino do planine Zapolje.
Delo se začne ob petih zjutraj
Miran molze dvakrat na dan. Prvič ob petih zjutraj in drugič ob petih popoldne. Sicer ima prenosno molzišče na vrč za ovce, ki pa tega načina molže ne marajo, tako da molžo pri 60 do 65 ovcah opravi na roke. Ima pa tudi prenosno molzišče na vrč, za govedo, in z njim pomolze vse govedo. Za kilogram sira porabi približno deset litrov mleka. V začetku avgusta, ko mlečnost že upada, namolze okoli 100 litrov, v začetku junija, ko je mlečnost na vrhuncu, pa tudi do 180 litrov.
S prodajo ni težav
Vse mleko predela v sire, skuto in kislo mleko, ima pa tudi sirotko. Pri delu mu pomagajo trije otroci, hčerki Katja in Tanja ter sin Klemen, v času dopusta pa tudi žena Zdenka, ki je sicer zaposlena v dolini. Vesel ter živahen je Miran in vsakemu, ki ga zanima, pokaže in opiše postopek sirjenja. Zaradi svoje prijaznosti in dostopnosti skoraj ni planinca, ki ne bi vzel za popotnico kakšnega kos sira, skute in celo albuminske skute, ki je vse bolj priljubljena zaradi sladkega, izvornega okusa po mleku. Najboljši dokaz kakovosti so stalni kupci, ki znajo ceniti naravno domačo hrano. Ob obilici izdelkov kljub odročnosti (do najbližjega parkirišča je vsaj dve uri hoda) Miran nima nobenih težav s prodajo.
Ta čas je v zgornjem delu Posočja dejavnih približno petnajst planin in morda bodo kmetje ali kakšen Miranu podoben navdušenec oživeli še kakšno, saj je v dolini vse manj dela tudi za pridne roke. Planšarstvo pa omogoča vsaj nekaj dodatnega zaslužka ali celo upanje za preživetje v tistih krajih. Skoraj vse mlečne izdelke pokupijo mimoidoči planinci, saj so že spoznali vrednost in okus sira, kislega mleka ter sladke (albuminske) skute.