Nizozemska- kmetija je podjetje
Podjetje Agrosaat je slovenskim kmetovalcem, predvsem rejcem govedi v zadnjih letih ponudilo novost v pridelavi krme, in sicer koruzo, ki ima energetsko vrednost tudi v steblu, ne samo v storžu. Da bi predstavili učinek hibridov LG AN na prirejo mleka in mesa, so pripravili potovanje na Nizozemsko, kjer smo obiskali dve kmetiji in Limagrainov semenarski obrat na območju Rilanda. Obisk inštituta za prehrano pa je žal zaradi salmonele v obratu odpadel. Kljub vsemu so pripravili tudi predstavitev inštituta za prehrano živali, kjer spremljajo presnovne procese neposredno v vampu živali.
Kmetija pri van der Louwovih
Celotno potovanje so pripravili skupaj s francoskim podjetjem Limagrain, ki zdaj posluje že po vsem svetu. Program je bil dokaj natrpan in po prihodu v Amsterdam smo se odpeljali v Wulpweg pri Zeewooldu na obisk mlečne kmetije. Kmetija v lasti Arenada in Alie van der Louw leži na polderju blizu Amsterdama. Polderji so posebnost Nizozemcev, ki so že v 13. stoletju začeli morju odvzemati prostor in ga spreminjati v plodno zemljo. Številne otoke so povezali, tako da so z nasipi zaprli dotok vode in jo začeli izčrpavati z mlini, ki so ena od značilnosti te države. Ko so izčrpali vso vodo, so pridobili nova zemljišča, ki jih imenujemo polderji. Arenad in Alie sta kmetijo kupila pred 15 leti in zgradila manjšo stanovanjsko hišo, hlev, strojne lope in štiri velike silose, za kar sta plačala 2,2 milijona evrov. Obdelujeta 165 hektarjev, od tega je 80 hektarjev lastnih zemljišč, ostalo pa v najemu. Kmetija je zanimiva tudi zato, ker jo pravzaprav sestavljata dve kmetiji. Na eni redijo krave molznice, na drugi pa pridelujejo krompir in čebulo ter prvih šest mesecev redijo mlado živino. V hlevu je 220 krav molznic črno-bele pasme. Molzišče je tipa drug ob drugem (ang. side by side) z 20 stojišči, molža pa traja tri ure. V času našega obiska so molzli le 165 krav, še prejšnji mesec so jih 185. Število so dodatno zmanjšali, da ne bi spet presegli kvote. V lasti imata 1,8 milijona kilogramov kvote, prireja pa dosega 1,9 milijona kilogramov. Lani sta presegla kvoto in za vsak presežni kilogram plačala 27 centov. Trgovanje s kvotami je na Nizozemskem še vedno živahno, vendar precej manj kot pred leti. Kot pravi Arenad, kvoto vzame na lizing, kar ga letno stane 40 do 42 centov za kilogram. Tudi zaradi tega težko čaka, da bodo leta 2015 kvote odpravljene. Prireje pa tudi po odpravi kvot ne namerava povečevati, saj je zdajšnji obseg obvladljiv z enim dodatno zaposlenim. »Na teden delam 55 ur in to je več kot dovolj. Vsako povečevanje bi pomenilo, da moram zaposliti več ljudi, za kar pa ni dovolj dohodka,« je dejal Arenad.
Skrbno izračunan obrok in lastna krma
Povprečna mlečnost krav je 10.400 kilogramov, s 4,1 odstotka masti in 3,35 odstotka beljakovin. Krmni obrok je skrbno izračunan in v krmilni voz naenkrat zmešajo 3.200 kilogramov travne silaže, 5.000 kilogramov koruzne silaže, 400 kilogramov soje in 25 kilogramov mineralnih dodatkov. Selekcija v hlevu je začrtana z ameriškimi in kanadskimi biki ter z nizozemskimi iz centra Alta.
Osnovno krmo prideluje sam – koruzno in travno silažo, oboje pa spravljajo v talne silose. Vsi so skrbno izdelani z izjemno dobro linijo. Kot je dejal Arenad, za siliranje koruze najame strojne usluge, pri izdelavi silosa pa je vedno zraven in sam določa, kam bodo odložili posamezno prikolico in koliko časa bodo tlačili. Za koruzo že vsa leta uporablja Limgrainove hibride. Letos je bil še posebej zadovoljen, saj je bila letina odlična in je pridelal 50 do 55 ton koruzne silaže s 35 odstotki sušine. Pridelujejo jo na 31 hektarjih. V kolobarju ima dve tretjini sejanega travinja, mešanico mačjega repa in trpežne ljuljke. Travnike kosi šestkrat na leto, in sicer izključno za silažo. Dokupuje pa dehidrirano lucerno, s katero krmi teleta. Če telička proda po 40 dneh, zanj iztrži 150 evrov, za bikca pa 100 evrov. Seveda prodaja tudi telice in krave, zanje pa iztrži od 1.200 do 1.600 evrov za žival.
Zemlja je zelo draga
Dodatno povečevanje pomeni tudi večjo obremenitev okolja z gnojem in gnojevko. Ker ima premalo zemljišč in še vedno želi prejemati podporo iz Evropskega proračuna (100 do 500 evrov na hektar) mora del gnoja oddati. In ker je tudi to trgovina – plača za kubični meter gnojevke osem evrov. Najemanje zemlje je v tej deželi zelo drago. Sam za pridelavo poljščin plačuje 1.200 evrov za hektar, hkrati pa oddaja zemljišče za krompir in čebulo in zaračuna 1.600 evrov za hektar.
Zelo drag pa je nakup, saj stane hektar zemljišča 80.000 evrov. Kmetijo smo zapuščali z mešanimi občutki – predvsem pa smo bili presenečeni nad prijaznostjo lastnikov ter urejenostjo kmetije. Vse teče po vnaprej predvidenem načrtu dela. In seveda nas je zanimalo, kako imajo urejeno zavarovanje za starost oziroma upokojitev. Sistem je urejen popolnoma drugače kot v Sloveniji. Na pokojnino ne računa, ker ničesar ne vplačuje. Arenad pravi, da mu država ne da nič, dajo mu banke – torej mora najeti kredite. Kmetijo je kupil in zgradil z lastnim denarjem ter z denarjem, ki ga je najel od bank. V lasti ima tudi vetrnico za proizvodnjo električne energije in to ga je stalo 700.000 evrov, sta jo pa postavila skupaj z drugimi kmeti. Vetrnica bo začela prinašati dohodek šele deset let po začetku delovanja in tudi zanjo je najel kredit. Za starost pa je garancija vrednost kmetije. Ko ne bosta več zmogla dela, bosta kmetijo prodala enemu od otrok (imata dve hčeri in sina), če nobenega ne bo zanimalo kmetovanje, pa komu drugemu. »Moje zavarovanje za starost je moja lastnina in to je več, kot bi dobil, če bi imel državno pokojnino,« nam je ob odhodu še dejal Arenad.