Kmetija Napotnik
Tokratna predstavitev mladega kmeta nas je spet zapeljala na Štajersko, v Topolšico, na kmetijo 38-letnega Jake Napotnika. Kmetijo je prevzel v celoti, z osnovno (prireja mleka) in dopolnilno dejavnostjo (predelavo mleka na domu). Lega kmetije je zares izjemna, saj leži tik ob glavni cesti, ki vodi do term Topolšica, oddaljenih manj kot dva kilometra, ob tem da promet na cesti ni tako gost, da bi bilo nevzdržno za živali in ljudi. Kljub vsemu je novejši hlev nekoliko bolj oddaljen od ceste, pred hrupom pa ga zagotovo varuje tudi stari hlev.
To ni bil moj prvi obisk kmetije Napotnik, tako da sem starše – očeta Petra in mamo Cvetko, spoznala že pred leti. Danes sta že upokojena, stara nekaj nad 60 let, prejemata kmečko pokojnino in seveda sodelujeta pri delovnih procesih na kmetiji, kolikor le moreta. Tudi Peter, ki je okreval po bolezni, je po besedah mame Cvetke zdaj še bolj zavzet za delo. Jaka je sicer bolj redkobeseden človek, pa vendar zna biti tudi hudomušen, in ko sem ga vprašala, ali starša še kaj pomagata pri delu na kmetiji, je dejal: »O ja, tistih 130 do 140 odstotkov!« Res se vsi zavedamo, kako veliko odleže tisto, kar nekdo postori namesto nas.
Na kmetiji pa je polno dejaven tudi 35-letni brat Gašper. Nekateri ga poznajo kot predsednika Društva rejcev črno-bele pasme Slovenije, še mnogo več ljudi pa prek jogurtov, sirov in sladoleda, ki nastajajo iz njihovega mleka.
Podatki o kmetiji
Pogovor z Jakom je šel v drugačno smer kot običajno, saj je povedal, da je eden glavnih načrtov zmanjšati število živali. Ne, ker bi opuščali kmetovanje, ampak ker nameravajo kmetijo preusmeriti v prirejo senenega mleka in to pomeni, da bo krme manj. Bo pa zato mleko za predelavo višje kakovosti. V lasti imajo 36 ha travnikov in pašnikov ter 54 ha gozda, ki ga že nekaj let ne izkoriščajo. Pridelujejo le travo in seno. Njive so preorali in posejali travo, ki jo po potrebi dosejejo. Travniki so tako postali trajni. Prvo in polovico druge košnje spravijo s kombajnom. Pokosijo, posušijo in nato zrežejo ter tlačijo, da pripravijo senažo. »To je zelo naporno delo – tlačenje suhe mase, in če ni opravljeno temeljito, se močno kvari,« pove Jaka. Drugo polovico druge in tretjo ter četrto košnjo posušijo, pomagajo pa si tudi s sušilno napravo na vroči zrak.
Novi hlev na prosto rejo so postavili leta 1992, prostora pa je imel za 45 krav in še prostor za mlado živino. Kmalu so ugotovili, da je hlev premajhen in so ga leta 1996 podaljšali, da so dobili prostor za 55 molznic. Molzejo pa z avtotandemom 2 × 2. Danes molzejo 48 molznic, v hlevu pa je še 70 mladih živali in presušenih krav in nekaj telet križancev wagyu. In spet se Jaka nasmeje mojemu začudenemu pogledu ter pove, da preizkušajo, kaj bo iz tega. Na kmetiji namreč redijo tudi prašiče za zakol in nato v zimskem času pripravijo suhomesnate izdelke za prodajo. Izdelujejo suhe salame, klobase, želodce, goveje klobase (sudžuk – bosanski izraz), slanino, vratovino, pa tudi paštete, ocvirke in mast. Vse to vakuumirajo in prodajajo v trgovinici zraven sirarne.
Seneno mleko
»Odkar smo se odločili, da bomo krmili le seno, nimamo več njiv in ne pridelujemo koruzne silaže. Vendar ne krmimo zgolj sena, ampak tudi mešanice žit, ki jih dokupujemo, in suho travno silažo, ki ji rečejo senaža. Kajti bolj, ko je silaža mokra, več je težav s sirom. Poleg tega uporabljamo pašo in prilast (sveže košena trava).
Imajo kombinacijo črno-bele in rjave pasme. Slednja je na tem območju nekako tradicionalna. Lanska mlečnost na ravni črede, 305 dni, je bila 9.079 kg, s 4,25 % mlečne maščobe (m.m.) in 3,29 % beljakovin (b.). Mlečnost krav črno-bele pasme (29 živali) je bila 9.966 kg, s 4,16 % m.m. in 3,17 % b., rjave pa (19 živali) 7.726 kg, s 4,41 % m.m. in 3,52 % b. Mlečnost pri njih je bila precej višja, ko so še krmili koruzno silažo. Vendar so se odločili za seneno mleko in tako kljub izjemni selekciji, krave niso preobremenjene z izjemno visoko prirejo mleka. Tretjino mleka predelajo doma, dve tretjini pa oddajo v GPZ, od samega začeta, ko so ga začeli odkupovati. »Minilo je 15 let,« povesta Jaka in oče Peter.
Krmo pripravlja Jaka v krmilnem vozu. Vsak dan pripravi 900 kg senaže, ki jo zmeša z žitnim drobljencem ‒ 4 kg na žival (80 % je koruznega drobljenca, 20 % pa ječmenovega).
Dodaten prihodek je tudi od telet, in sicer za meso in kot plemensko živino. Nekaj jih spitajo do nekako 80 kg mesa in prodajo. Občasno sicer prodajajo meso na kmetiji, vendar zelo redko, cena pa je odvisna od tega, kateri del kupec izbere. »Tako kot v trgovini. Nimamo redne ponudbe, zato nimamo stalnih kupcev in se s tem ne ukvarjamo veliko,« pove mama Cvetka. Nekaj telet prodajo tudi lokalni Zadrugi ali neposredno mesarju. So pa odkupne cene teletine slabe, tako da prodajna cena mesa ne prinese prav veliko dobička. Vsako leto pa vseeno vzredijo nekaj živali za predelavo mesa na domu.
Prihodek iz mleka, sirarne ter plemenske živine
Druga zgodba pa je prodaja plemenske živine. Na kmetiji selekcionirajo že dolga leta, kar je bilo Gašperjevo veselje že od zgodnje mladosti, zato imajo zares vrhunske živali. Pri tem delu je glavni Gašper, ampak tudi Jaka sodeluje in zelo dobro ve, kaj se v čredi dogaja. Najprej moram povedati, da ima njihov hlev certifikata, da so živali brez BVD in IBR. Že 3 leta pri osemenjevanju uporabljajo presajanje zarodkov, kar opravlja veterinarska ambulanta Zamba. Od enega izpiranja imajo povprečno šest do osem zarodkov vrhunskih krav, ki jih vsajajo drugim kravam. Uspešnost prenosa zarodkov je 60 %, saj dobijo od štiri do pet telet. »Cena 14 dni starih navadnih teličk je od 250 do 400 evrov. Tu pa so stroški višji in to so potomke vrhunskih živali, tako da je cena približno 800 evrov. V hlevu imamo namreč precej uvoženih živali, nato pa smo na njih nadaljevali visoko selekcijo,« pove Gašper. Sicer za pleme ne prodajo veliko telet, večino obdržijo doma, vendar povpraševanje tudi za te živali počasi in vztrajno narašča. Večinoma prodajajo mlade plemenske krave po prvem ali drugem teletu.
Prihodka iz gozda ni, (ogrevanje imamo mestno) sekajo le kolikor je potrebno zaradi škode od lubadarja. Veliko je namreč zgolj skalovja, tako da za takšne dele niti ne plačajo davka. Prihodek od mleka iz sirarne in oddaje mleka pa sta brata ocenila nekako na polovico. »Dela je veliko, je pa mleko bolje plačano,« reče Jaka.
Glavni v sirarni je Gašper, molze in vodi selekcijo, na traktor pa se ne usede več. »Mi pomagamo njemu,« pove mama. Ampak se obrestuje, saj so v 9 letih, odkar imajo predelavo mleka, močno razširili trg. Gašper ima delovno mesto v sirarni in izdeluje zorjene in mlade sire, tudi sir za žar, pa kislo smetano, maslo, maslo ghee, jogurte z različnimi okusi, skuto iz kisle smetane, albuminsko skuto, sirotko in sladoled.
Pogled v prihodnost in kmetijsko politiko
Jaka in Gašper sta ostala na domači kmetiji. Zakaj se je Jaka odločil za poklic kmeta? »Ne vem, o drugem niti nisem razmišljal. Vem pa, da me je delo s kmetijskimi stroji privlačilo že od nekdaj. Končal sem srednjo kmetijsko šolo v Šentjurju,« odgovori Jaka. Dobro, kaj pa dohodek? »Ta čas je prihodek tak, da vsi delamo bolj iz veselja. Spreminjati politiko pa nima smisla, ker kakor koli se obrne, vsi skrbijo le zase,« pravi Jaka. »Vsaka kmetija je drugačna. Kar deluje pri nas, ni rečeno, da bo uspelo tudi pri sosedu. Zato ne moremo pričakovati, da bo politika kar koli spreminjala. Vedno bo tako, ko bo za nekoga bolje, bo za drugega slabše. Vsak mora sam preračunati, kaj se mu splača,« razmišlja Jaka.
Kaj pa podnebne spremembe? »Včasih smo silirali, zdaj bomo pa sušili, pa snega ni,« pove Jaka in nas vse nasmeje. Podnebje se spreminja in se prilagajajo. Kadar pa se nebo pripravlja na dež, zdaj vsakega kmeta skrbi, kaj bo. Po njegovem mišljenju pa bolj kot podnebne spremembe na kmetijstvo vplivajo zahteve potrošnika. Zato si želi, da bi se ta malo bolj podučil o kmetijstvu in imel več razumevanja za kmeta.