Kmetija družine Leber Vračko
Kraj Jedlovnik pri Zgornji Kungoti se nahaja v Slovenskih Goricah, v neposredni bližini avstrijsko-slovenske meje. Za te kraje so značilni predvsem griči in grički, skrbno negovani ne glede na to, ali raste trava ali pa je tam vinograd, sadovnjak. In prav tu je kmetija Ivana in Alenke Leber, na kateri gospodari že šesti rod pod priimkom Leber, pred tem pa so se gospodarji kmetije pisali Požavko. Testament, s katerim je Katarina Požavko leta 1795 kmetijo prenesla na Leberjeve, hranijo še danes. Lastniki kmetije so se vedno preživljali samo s kmetijstvom, pridelavo pa so prilagajali tržnim razmeram. Nekdaj sta bila bolj v ospredju vinogradništvo in sadjarstvo, danes pa je njihova osnovna dejavnost govedoreja – prireja mleka. Sadjarstvo na kmetiji je temeljilo na visokodebelnih jablanah, plodove pa so prodajali v Mariboru in tudi na Dunaj. Stare sorte, kot so bela fler, so vozili na železniško postajo v Pesnico, kjer so z vlakom odpotovale naravnost na Dunaj. Danes na nekdaj močno sadjarstvo spominja še nekaj velikih jablan na kmetiji.
Integrirana pridelava vin
Poleg govedoreje, ki je po dohodku in delu glavna dejavnost kmetije, imajo Leber-Vračkovi tudi štiri hektarje vinograda, zasajenega s tipičnimi štajerskimi belimi sortami. Vse vino stekleničijo in kot zvrst prodajajo stalnim kupcem, ki so gostinski obrati. Največ buteljk polnijo za novo leto, ko jih prodajajo za darila. Zaradi vse več dela v hlevu jim zmanjkuje časa za promocijo vina, tako da so deset ton grozdja, pridelanega leta 2012, prodali kupcu v sosednji Avstriji.
Poleg Ivana in Alenke, ki vodita kmetijo, je še mlajša hči Barbara, ki zaključuje študij prava in za katero starša pričakujeta, da bo prevzemnica kmetije. Starejša hči Katja je že leto in pol v Avstraliji. Tja sta šla s fantom kot turista, vendar se jima je obema ponudila možnost za zaposlitev; ostala sta tam in za zdaj ne načrtujeta vrnitve domov. Ko je bila Katja doma, je veliko pomagala pri delu na kmetiji, tako da sta si lahko Ivan in Alenka privoščila krajši dopust. V veliko pomoč sta jim še Alenkina starša, oče Frančišek, ki še vsako leto opravi polovico rezi v vinogradu, poleti pa opravlja zelena dela na trsih. Ko ni dela v vinogradu, pa pripravlja drva za kurjavo. Mama Frančiška vsak dan skuha kosilo za družino in skrbi za vrt. Zaposlenega imajo tudi delavca, ki pet dni na teden dela vse, kar je potrebno postoriti. V času trgatve najemajo trgače za obiranje grozdja. Ivan je glavni v vinogradništvu, kletarjenju in prodaji vina, Alenka pa skrbi za napredek in dohodek iz hleva. To velja glede vodenja in skrbi, sicer pa vsi delajo vse, kar je potrebno. Ivan postori vsa dela s kmetijski stroji, ki se jih ne branita ne Alenka, ne hči Barbara. Po izobrazbi je pravnik, in ko se jima je rodila druga hči, je ostal doma na kmetiji. Poročila pa sta se leta 1985, kmetijo pa sta prevzela leta 1999, ko so se odločili za gradnjo novega hleva. Ko sta kmetijo prevzela, so imeli dva hektarja vinograda, nato pa sta ga povečala za dva hektarja in se lotila integrirane pridelave.
Opustiti dejavnost ali zgraditi nov hlev?
Večji zagon govedoreji je dal že oče Frančišek leta 1972, ko je adaptiral stari hlev na Grabnerjev privez in bokse za mlado živino. Na privezu je bilo petnajst stojišč in enako število za mlado živino v boksih na betonskih rešetkah, vzrejali pa so izključno listasto pasmo. Na stojiščih so imeli gnoj, v boksih pa gnojevko. Leberjevi so vedno imeli hlev na gnoj, ki so ga potrebovali v vinogradu. Gnoj kompostirajo še danes in ga pozimi razvozijo, nekaj pa tudi raznosijo in potrosijo po vinogradu.
Leber-Vračkovi so danes večja govedorejska kmetija zaradi udeležbe na seminarju za nosilce evropsko primerljivih kmetij, ki ga je organiziral Kmetijski zavod Maribor leta 1999. Za Alenko je »evropsko« takrat pomenilo preživeti in imeti konkurenčno kmetijo na trgu. Prijavila se je na izobraževanje, ki je obsegalo 1000 ur teoretičnega in praktičnega izobraževanja. Ob koncu seminarja pa so imeli še enotedensko strokovno ekskurzijo na Nizozemsko pod vodstvom inženirja Vlada Tumpeja. Tam je bilo vsak dan dopoldne teoretično izobraževanje, popoldne pa so bili ogledi farm in drugih kmetijskih ustanov. Z Alenko je bila na potovanju tudi mlajša hči Barbara, ki je imela takrat deset let. Kljub rosnim letom z njo ni imela nobenih težav na poti in tudi ne na izobraževanju ter na ogledih, pove Alenka. »To, kar sva videli v Holandiji, je na naju naredilo velik vtis, in ko sva prišli domov, smo se morali odločiti kako naprej: ali zapreti stari hlev in ukiniti govedorejo ali preiti na prosto rejo z dovolj veliko čredo,« pove Alenka. Čeprav so načrtovali adaptacijo obstoječega hleva, pa to ni bilo možno na način, kot so želeli, zato so se odločili za novogradnjo. Z nasveti pri gradnji jim je takrat veliko pomagal doc. dr. Marjan Janžekovič s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Pred začetkom gradnje so obiskali še nekaj kmetij z novimi hlevi v Avstriji v območjih Weiz in Puch. Tam so videli samo lesene hleve in odločili so se za lesen hlev ter polna tla v blatnih hodnikih, da bodo imeli gnoj za vinograd.
Do gradbenega dovoljenja v šestih mesecih
Odločitev za lesen hlev je bila povezana tudi s tem, da je bila izračunana najcenejša možnost, ker so ga gradili iz domače surovine, domačega lesa. Za pridobitev nepovratnih sredstev so bili omejeni, saj za nepovratna sredstva SAPARD nista mogla kandidirati, ker sta bila stara več kot 40 let, sredstva na Skladu v Ribnici pa so bila neugodna. Pot do hleva je bila tako poceni gradnja z lesom in varčevanje denarja za gradnjo. Ivan je začel urejati dokumentacijo za gradnjo, pri čemer je bil zelo uspešen, saj je gradbeno dovoljenje pridobil že v šestih mesecih – od vložitve vloge do spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Pred začetkom pridobivanja gradbenega dovoljenja so opravili še prenos kmetije na mlada gospodarja, kar je bil za očeta Frančiška nekakšen šok, saj je sam kmetijo pridobil v last šele pri šestdesetih letih od svoje mame.
Leta 2001 so začeli graditi, leta 2002 pa so v hlev vselili živali. Vgradili so 200 kubičnih metrov žaganega lesa. V hlevu je 54 ležišč za molzne krave ter 40 za plemenske telice in mlado živino. V blatnih hodnikih, ki so tudi pri mladi živini, so tla iz litega asfalta, ki je toplejši in živini ne drsi. Ležalni boksi so deset centimetrov nad blatnimi hodniki, zadaj pa je petnajst centimetrov visok rob. Bokse nastiljajo s slamo, ki jo dvakrat dnevno čistijo in popravljajo. Letno kupijo 140 bal slame za nastilj in krmljenje. Leta 2002 so kupovali plemenske živali, deset na Farmi Mlaka v Kočevju in deset na Agrokombinatu Maribor. Iz teh živali izhaja današnja čreda, nekaj živali pa je križank med lisasto in črno-belo pasmo.
Obrok za 25 kilogramov mleka
Lani so hlev preuredili na prečno zračenje, na ostrešje pa vgradili fotovoltaično elektrarno. Ves čas so se bali nizkih temperatur, zato se niso upali hleva bolj odpreti, zdaj pa vidijo, da zaradi mraza ni težav, imajo pa v hlevu bistveno boljšo klimo poleti. Problem mraza se pokaže pozimi, ko je kakšna dva tedna -15 °C, pove sogovornica Alenka, a to ni nič glede na vročino poleti. V njihovem hlevu Kmetijski inštitut Slovenije spremlja klimo, vendar so glede na način zračenja vedno nad povprečjem merjenih kmetij. Zaradi vse večjih živali so lani prestavili naprej tudi prečni drog, ki ga bodo letos odstranili in nadomestili s plastično cevjo, ker so imeli precej poškodb krav v vihru.
Veterinarske storitve jim opravlja Veterinarska bolnica Maribor in njihov strokovnjak jim tudi izračuna krmni obrok. Poleg izračuna obroka sodelovanje zajema tudi vsakomesečni pregled črede ter potrebne spremembe obroka in tehnologije reje. Obrok je miksobrok, sestavljen iz 22 kilogramov koruzne silaže, 17 kilogramov travne silaže, kilograma sena, 0,6 kilograma slame, 0,5 kilograma stiskane koruze, 0,50 kilograma stiskanega ječmena, 1,5 kilograma actiprota, kilograma pesnih rezancev, 10 dekagramov mineralno-vitaminske mešanice in 10 dekagramov sode bikarbone. Miksobrok zadostuje za 25 kilogramov mleka, kravam z višjo mlečnostjo pa krmijo krmilo za visokoproizvodne krave v količini enega kilograma za tri kilograme mleka. Z navedenim obrokom, ki je cenejši od predhodnega, krmijo krave v laktaciji od aprila letos in povprečna dnevna mlečnost se jim je povečala z 28 kilogramov na 31,44 kilograma na dan. Presušene krave imajo ločeno in jih krmijo s senom in slamo ter krmilom za presušene krave dCUBE.
Zdaj dosegajo povprečno mlečnost v čredi prek 9500 kilogramov mleka v standardni laktaciji, vsebnosti somatskih celic v mleku so pod 200.000. Imajo že kar nekaj potomk tujih bikov v čredi izključno črno-bele pasme. Od prvesnic so pričakovali do 8000 kilogramov mleka v prvi laktaciji, a so potomke bikov GPZ ta standard dvignile na 9000 kilogramov. Tako je potomka Jeffersona zaključila prvo laktacijo z 9.500 kilogrami, drugo pa z 11.000 kilogrami. Imajo dve potomki po biku Emilu II, in ena je zaključila laktacijo z 9.300 kilogrami, druga pa bo tudi presegla mejo devet tisoč kilogramov. Visoke laktacije dosegajo tudi potomke bikov Noviza, Dolcha in Giborja.
V prihodnje bi Leber-Vračkovi želeli še povečati čredo na 70 krav in preiti na robotsko molžo, seveda pa morajo prej pridobit nove kmetijske površine.