Kavboji in piramide
Sejem je od nekdaj dogodek, ko se v določeni panogi ali na določenem področju zberejo različni navdušenci, da pokažejo, kar imajo, kar ustvarjajo in seveda, kar lahko prodajo ali kupijo. Od leta 1898 dalje se v italijanskem mestu Verona vsako leto odvija veliki konjeniški sejem. Več kot 156.000 obiskovalcev iz kar 75 držav si je v štirih dneh ogledalo vse čudo konjskega sveta. Tudi razstavljavci in prodajalci konjeniške opreme, rekvizitov, hlevov, jahalnic, konj itn. so bili z obiskom sejma zelo zadovoljni. V času sejma se je tam sprehajalo več kot 2.500 konj šestdesetih različnih pasem. Razstavljalo je več kot 650 razstavljavcev iz 25 različnih držav. Odličen obisk, 12.500 gledalcev, so zabeležili na glavnem sejmiščnem tekmovanju v preskakovanju ovir ROLEX FEI World Cup Tmdi. Tudi na glavni predstavi s konji Zlati gala večer, so tribune pestovale kar 10.200 gledalcev.
Čez dan je obiskovalca lahko očaralo že samo dogajanje, ki se je odvijalo med halami. Dovolj je bilo, da se je postavil ob rob prodajnih in razstavnih paviljonov ter opazoval pisano karavano, ki se je valila mimo. Kar nekoliko kaotično in na trenutke že nevarno, neposredno mimo gledalcev, so švigali kavboji na svojih pintotih, zamaskirane arabske bojevnice na okrašenih arabskih konjih, baročne kočije s svojimi dvo-, štiri- ali šestvpregami, španski jezdeci na prečudovitih andaluzijskih žrebcih, male deklice v tenkih, pastelnih kostumih na velikih črnih frizijcih brez sedla, posute z bleščicami, pa Montanari (montanaro, ita. gorski mož), ki so s svojimi težkimi, delovnimi konji kar po betonu za seboj vlekli debele hlode itn.
Oprema za konje in rejce
Znotraj paviljonov pa so se odpirali novi in novi svetovi. Dva ogromna kompleksa s pisanimi stojnicami z najrazličnejšo »konjsko kramo« različnih stilov, izvedb in barv sta vabila nakupovalce. Cene so se za nekaj evrov razlikovale od stojnice do stojnice in sejemski popusti so prav tako poskakovali. Poleg opreme za konja ali jahača so različni proizvajalci nudili široko ponudbo ovir, prikolic, transporterjev, kočij, krmil in krmnih dodatkov, zeliščnih dopolnil in veterinarskih ter kovaških pripomočkov.
Prostor za svojo ponudbo so imeli tudi izdelovalci jahališč, boksov in hlevov, krmnih naprav, sprehajalnih trakov za konje, hlevsko opremo in še bi lahko naštevali. Seveda so razstavljavci prestižnejših znamk razstavljali bliže mestom odvijanja pomembnih dogodkov, kot je bil na primer pokal v preskakovanju ovir. Na teh stojnicah so se poleg biserov Swarovski na jahalnih škornjih in čeladah, »bleščale« tudi cene. V drugih paviljonih pa je bilo veliko razstavnih prostorov, jahalnih aren, kjer so se vrstile različne discipline in predstave, kot so: ocenjevanje plemenjakov, predstavitev iberskega konja (na pirenejskem polotoku), poni-turnirji za otroke, tekmovanja v reiningu in drugih disciplinah westerna, predstavitev raznih virtuozov, naravnega konjarstva, damskega jahanja (obe nogi na levi strani konja), jahanj na mulah, tekmovanja z vpregami itn. Na sejmu je bilo poleg vseh mogočih izjemno negovanih konj še veliko njihovih sorodnikov: mul, mezgov in oslov. Obiskovalec je lahko videl par snežno belih, modrookih osličkov manjše rasti, ki sta s svileno dlako bila videti kot z drugega planeta.
Od delovnega v športnega konja
Tokratni sejem je želel obrniti pozornost tudi nekoliko bolj k rejcem, saj je to področje v primerjavi s športom in turizmom s konji precej bolj v ozadju. Zato so lahko redni obiskovalci tudi sami opazili, da je bilo več razstavnega prostora namenjenega nekaterim pasmam, ocenjevanju podmladka in promoviranju reje. Prišlo je zelo veliko predstavnikov združenj in društev rejcev haflingerja, ki ga cenijo in dobro poznajo po vsem svetu. Haflinger je tudi pri nas znan in razširjen konj. To pasmo so največ uvažali še v času jugoslovanske vojske, ki jih je uporabljala v svoje namene. Danes pa je reja haflingerja usmerjena veliko bolj v športen tip tega tako vsestransko uporabnega in inteligentnega konja. Eno- in dvoletni žrebički in žrebice so očarali s svojimi belimi, svilenimi grivami in zlatorumenimi kožuščki. Še zdaleč niso spominjali na haflingerja prejšnjega stoletja, temveč so bili bolj podobni palominotu z velikim deležem arabca, a še vedno bolj umirjeni in pogumni.