Zmanjšajmo kurjenje lesa na prostem
Kurjenje lesa, tudi na prostem, je eden od zelo pomembnih virov onesnaževanja zunanjega oziroma emisij onesnaževal zraka, kot so delci, benzen, policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH), formaldehid in ogljikov monoksid ki imajo velik negativen vpliv na zdravje ljudi. Izpostavljenost onesnaženemu zraku z delci PM10 povzroča številne bolezni in predčasno smrt. Najpogostejše posledice so med drugim srčno–žilne bolezni, bolezni pljuč, rak in povečano tveganje za umrljivost novorojenčkov. Evropska zakonodaja zato določa mejne vrednosti PM10 in drugih onesnaževal v zunanjem zraku (Direktiva2008/50/ES), države članice pa so dolžne sprejeti ukrepe za uskladitev z mejnimi vrednostmi.
V Sloveniji je zunanji zrak najbolj onesnažen z delci PM10 v času kurilne sezone. Kurjenje, še posebej v individualnih kuriščih na trdna goriva, je velik vir emisij PM10 in povzročitelj visoke koncentracije delcev PM10 v zunanjem zraku (lahko tudi 30% vseh emisij PM10). Največ PM10 povzroča kurjenje v zastarelih kurilnih napravah in nepravilno kurjenje, kamor prištevamo tudi kurjenje mokrih drv. S pravilnim kurjenjem lahko količino škodljivih emisij onesnaževal zunanjega zraka zmanjšamo in s tem prispevamo k čistejšemu zraku.
Zato Ministrstvo za kmetijstvo in okolje opozarja, da je treba les, ki ga bodo pri sanaciji gozdov zaradi žleda pripeljali iz gozdov in bo namenjen kurjavi, najprej dobro posušiti. Lastnike gozdov pa poziva, naj na prostem ne kurijo vejevja, ki bo nastalo pri obžaganju dreves in tistega, ki je že na tleh, saj se pri kurjenju lesa na prostem, še posebej, če je les moker, sproščajo še znatno večje emisije škodljivih snovi, kot če bi enako gorivo zgorevalo v za to namenjenih napravah in ob predhodni osušitvi lesa.
Žal se ljudje premalo zavedamo škodljivosti kurjenja na prostem izven za to namenjenih naprav, kar obremenjuje zunanji zrak z velikimi emisijami delcev PM10 in drugimi toksičnimi snovmi. To velja tako za kurjenje odpadkov kakor tudi za v Sloveniji še precej razširjeno kurjenje zelenega odreza in drugih vrtnih ostankov. Tudi na travnikih, pašnikih in gozdnih obronkih, ki niso bili pokošeni, marsikdo spomladi zakuri suho travo. Včasih so zaradi kurjenja zadimljene cele doline in naselja. Pri zgorevanju izven naprav se v znatni meri tvorijo delci, ki so vidni kot dim, poleg njih pa še številne druge strupene snovi, kot na primer dioksini, rakotvorni benzen ter benzo-a-piren. Še posebej velike emisije onesnaževal nastanejo takrat, ko zaradi različnih vzrokov snovi ne zgorevajo s plamenom, temveč tlijo.
Od načina izgorevanja lesa je odvisna ne samo količina emisij delcev, temveč tudi sestava delcev in s tem škodljivost, delci, ki nastanejo pri slabem izgorevanju lesa (npr. v stari kurilni napravi ali zaradi mokrega lesa), so sestavljeni pretežno iz ogljika (saj) in organskih snovi, vključno s PAH, in so zato bolj škodljivi zdravju. Delci, ki nastanejo pri dobrem izgorevanju lesa, so sestavljeni pretežno iz anorganskih soli in so zaradi drugačne kemične sestave manj toksični, vendar imajo tudi ti delci škodljiv vpliv na zdravje (npr. pojav sistemskega vnetja v telesu).
Pri kurjenju na prostem je treba opozoriti še na veliko požarno nevarnost. Gasilci se vsako leto borijo s požari, ki jih je povzročilo neprevidno kurjenje na prostem, zato je treba biti vedno in povsod izredno previden. Treba je upoštevati vsa določila predpisa o varstvu pred požarom v naravnem okolju, ki vsebuje dodatne omejitve in prepovedi. Zakurimo lahko samo zunaj gozda in vedno preverimo, če obstaja nevarnost širjenja požara.
Poleg tega s kurjenjem v naravi močno vplivamo na rastlinski in živalski svet požganih površin. Na pogoriščih vsako leto znova odženejo pionirske rastline, ki dobro prenašajo požig. Bolj občutljivih in ponavadi tudi redkih rastlin pa tu ne bomo našli. Pašniki, gozdni obronki, skupine drevja in grmovja sredi kmetijskih zemljišč so zavetišča za rastlinske in živalske vrste, ki smo jih pregnali iz gnojenih in obdelanih polj ter travnikov. Zato gre upoštevati opozorila naravovarstvenikov glede zmernosti in obzirnosti pri požiganju pa tudi na njihova opozorila, da odstranjevanje vseh poškodovanih dreves iz vidika narave ni potrebno. Za ohranjanje rodovitnosti tal in delovanje gozdnega ekosistema je koristno, da v gozdovih pustimo zadostno količino mrtve lesne mase, vključno z debelejšimi drevesi, ki so pomembna za obstoj vitalnih populacij mnogih gozdnih živalskih vrst.