Vozličasti dermatitis goveda (ang. Lumpy skin disease)
Vozličasti dermatitis (LSD) je huda in ekonomsko uničujoča virusna bolezen, ki prizadene predvsem govedo, redkeje tudi vodne bivole. Pri več divjih prežvekovalcih, kot so žirafe, impale, gnuji, springboksi in oriksi, so odkrili prisotnost virusa ali protiteles, kar nakazuje, da so možni rezervoarji bolezni v naravi. Vendar pa je njihov pomen pri širjenju bolezni še nejasen. Zaradi hitrega širjenja, visoke obolevnosti in pomembnega gospodarskega vpliva na živinorejo, zlasti v Afriki, na Bližnjem vzhodu ter v zadnjih letih tudi v Aziji in Evropi, bolezen postaja zelo pomembna v svetovnem merilu. Povzroča jo virus vozličastega dermatitisa (LSDV), po novem Capripoxvirus lumpyskinpox, ki spada v družino Poxviridae. Čeprav bolezen ni zoonoza, torej ni nevarna za ljudi, močno vpliva na zdravje in dobrobit živali, njihovo produktivnost ter trgovanje z govedom in njegovimi proizvodi. Zato sodi med obvezno prijavljive bolezni.
Povzročitelj bolezni
LSDV sodi med največje viruse, ima lipidno ovojnico in dedni zapis v obliki dvovijačne DNK. Zelo je soroden virusoma ovčjih in kozjih osepnic, kljub temu, pa okužuje predvsem govedo. LSDV je relativno dolgo obstojen v okolju, in sicer lahko v odmrlih kožnih vozličih preživi več kot en mesec, v posušenih krastah, ki se odluščijo iz kožnih sprememb pa do 35 dni. Obstojnost virusa v okolju omogoča širjenje bolezni zlasti tam, kjer so biovarnostni ukrepi pomanjkljivi.
Geografska razširjenost bolezni
LSD je bil sprva omejen na podsaharsko Afriko, kjer je bil prvič opisan leta 1929, v Zambiji. V poznih osemdesetih letih se je začela bolezen širiti v Severno Afriko in na Bližnji Vzhod. V zadnjem desetletju pa se je razširila v Centralno in Jugovzhodno Azijo, vključno z Japonsko. Nedavni izbruhi v Indiji, na Kitajskem in v Bangladešu kažejo na hitro geografsko širjenje bolezni, najpogosteje prek premika okuženih živali ali njihovih proizvodov. V Evropi smo se z LSD prvič srečali leta 2015, ko se je bolezen pojavila v Grčiji in se nato razširila po Balkanskem polotoku tudi v Bolgarijo, Makedonijo, Albanijo, Črno goro, Kosovo in Srbijo. Bolezen je bila s strogimi ukrepi in cepljenjem do konca leta 2017 popolnoma izkoreninjena v Evropi. Letos junija pa se je ponovno pojavila na Sardiniji, od tam pa se je razširila tudi v Lombardijo. Konec junija so bolezen ugotovili tudi v Franciji, in sicer v Alpah, v bližini Lyona .
Načini prenosa bolezni
Glavni način prenosa LSDV je mehanski prenos prek krvosesnih členonožcev, predvsem:
– komarjev (dokazano Aedes aegypty in verjetno tudi druge vrste) in krvosesnih mušic,
– trdih klopov (družina Ixodidae) (slika),
– hlevskih muh (Stomoxys calcitrans),
– obadov (Haematopota spp.).
Predvsem pri lokalnem širjenju naj bi bili omenjeni vektorji zelo pomembni. Novejše raziskave kažejo, da se virus lahko uspešno prenaša tudi z neposrednim ali posrednim stikom (vključno z veterinarskimi in zootehničnimi pripomočki), kar ima pomembne posledice za strategije obvladovanja bolezni. Virus se izloča iz bolne živali z odpadlimi vozliči in krastami, pa tudi s semenom, mlekom, slino ter nosnim izcedkom. Za prenos na večje razdalje pa je najpomembnejši transport živali, ki so v inkubaciji in okuženih živalskih proizvodov. Zelo pogosto je nezakonito trgovanje pomemben vzrok za vdor virusa na nek teritorij.
Potek bolezni in klinična slika
Obolevnost je lahko visoka, nekje od 5 – 45%, izjemoma pa celo do 80%. Umrljivost je običajno nizka, in sicer do 10%, v povprečju pa pod 2% (redko je lahko tudi nad 40%). Višjo smrtnost beležijo v populacijah, ki so se prvič srečale z virusom (na primer pri zadnjem izbruhu v Franciji je poginilo kar 15 od 54 glav goveda, kar je približno 28 ) ali pri živalih, ki so sočasno bolne tudi z drugimi boleznimi. Po drugi strani pa je tudi veliko asimptomatskih okužb z LSDV,(živali so kljub okužbi videti popolnoma zdrave). Po nekaterih podatkih je takih celo do 50%.
Inkubacijska doba (čas od okužbe do pojava kliničnih znakov bolezni) pri naravni okužbi traja od 2 do 5 tednov (pri eksperimentalni okužbi pa je dosti krajša, povprečno 7 dni).
Za bolezen je značilna izrazito povišana telesna temperatura, pogosto preko 40 ali 41 °C, ki lahko traja do 14 dni. Pri prizadetih živalih lahko opazimo še naslednje simptome:
– neješčnost, izčrpanost in izrazito znižanje mlečnosti,
– povečane bezgavke, ob katerih se pogosto pojavi tudi otekanje (predvsem okončin, podgrline, prsi) (slika 3),
– najpogosteje, že znotraj 48 ur po nastanku vročine (redkeje znotraj 1 tedna), se po koži začnejo pojavljati vozliči, ki so čvrsti na otip, boleči in premera od manj kot 1 cm in vse do 7 cm. Na vozličih se lahko nabirajo kapljice serozne tekočine, ki se strjuje. Vozliči lahko s časom izginejo ali pa nekje v dveh tednih odmrejo, kar vidimo kot vsadke odmrle kože, ki segajo lahko vse do podkožja ali pa celo v kite oz. mišice (slika 4),
– slinjenje ter izcedek iz oči (živali lahko oslepijo, če spremembe nastanejo na očeh) in smrčka (slika 5),
– vzbrsti in poškodovana sluznica (če vozličaste spremembe odmrejo in se odluščijo) v ustih in smrčku,
– šepanje,
– motnje plodnosti: breje pogosto splavijo; pri kravah in bikih, ki so bolezen preboleli pa pogosto nastopi začasna ali trajna neplodnost,
– pogini močno prizadetih živali nastopijo šele več tednov po okužbi.
Slika 3: Začetek bolezni: povišana telesna temperatura, povečane površinske vratne bezgavke pred lopatico in nekaj majhnih sveže nastalih vozličev po koži, ki so prekriti z dlako, čvrsti in boleči na otip
Slika 4: Krava z vozliči v različnih fazah razvoja – sveže nastali so prekriti z dlako, čvrsti in boleči na otip; vozliči, ki so vsaj teden do dva stari in so odmrli, kar se vidi kot brezdlačno mesto, koža pa je počrnela.
Slika 5: Izcedek iz smrčka, slinjenje se pojavita zgodaj v toku bolezni, vidne tudi poškodbe sluznice smrčka