Značilnosti psov
Psi vidijo kot večina preostalih sesalcev dikromatsko, kar pomeni, da ločijo oziroma zaznavajo barvni spekter dveh glavnih barv z odtenki. Pri psih si lahko barvno gledanje predstavljamo kot pri osebah z rdeče-zeleno barvno slepoto. Psi slabše zaznavajo podrobnosti in spremembe v svetlobi. Izredno dobro pa opazijo premikanje tudi na večjih razdaljah. Človeka v gibanju lahko razpoznajo na razdalji vse do 900 metrov. Razvitost in sposobnost pasjega vida se spreminja tudi glede na pasmo. Pasme, kot sta bokser ali buldog, so bolj kratkovidne in vidijo sliko bolj podobno človeku, saj so tudi oči pozicionirane drugače. Načeloma imajo pasme z daljšim smrčkom (border collie, ovčarji) boljši vid. Tudi psi imajo tapetum lucidum, ki sem ga omenila pri mačkah. Zato tudi oni vidijo v temi veliko bolje kot ljudje.
Človek zaznava frekvence med 20 in 20.000 Hz, pes pa med 40 in 60.000 Hz. To pomeni, da je zgornja meja zaznavanja visokih tonov pri psu precej višja kot pri človeku. Pes lahko premika ušesa proti smeri iz katere prihaja zvok, kar še dodatno omogoča natančno zaznavanje in določanje lokacije s katere prihaja.
Voh in vlažen smrček
Možganski center za olfaktorično zaznavanje pri psu je štirikrat večji v primerjavi s človeškim. Voh je tudi najpomembnejše in najbolj razvito čutilo pri psu. Vlažen smrček je obvezen, da lahko sledi vonjavi na tleh ali v zraku. Neverjetno nizke koncentracije vonja, lahko psa informirajo o podrobnostih, kot so emocionalno stanje drugega psa ali človeka, kdo je hodil mimo, kdaj in kam je šel, itd. Človeku še ni uspelo izumiti stroja, ki bi bil uspešnejši od psa pri iskanju ponesrečencev v ruševinah, pod snežnimi plazovi, odkrivanju tihotapljenih mamil. Pri iskanju dragocenih tartufov je psu konkurenčen le prašič.
Rep je pri psu bolj v vlogi komunikacijskega sredstva. Različne pasme psov imajo genetsko različno zasnovan rep. Za gibanje je pomembnejši pri lovskih in športnih pasmah. Dlaka pasjega kožuščka se od pasme in tudi znotraj pasme zelo razlikuje. Dolgodlaki, kratkodlaki, ščetinasti, gladki kožuščki, vsi so za otip človeka bolj ali manj prijetni. Človek zaznava psa kot toplejšega, saj je njihova normalna telesna temperatura nekoliko višja, giblje se med 37 in 39 ºC. Ob tem podatku lažje razumemo zgodbe naših starih staršev, ki pripovedujejo, kako so včasih pastirski psi greli prezeble pastirje med pašo živine v visokogorskih predelih.
Ljudje se čezmerne telesne toplote znebimo s potenjem. Pes takšne regulacije telesne temperature ne zmore, saj v svojem kožuščku po telesu nima žlez znojnic. Edini predel, kjer se pes poti, je med blazinicami na tačkah. Mati narava pa je zopet poskrbela za vse in zato imajo psi drugačen način ohlajanja. Ko je psu vroče, se ohladi z globokim dihanjem. Vlaga, ki izhlapeva iz ustne votline in jezika ima tako hladilni učinek.
Če vidimo psa, ki ob plotu dvigne taco, vemo vsi, kaj to pomeni. Manj znano pa je, da ima pes tudi na tačkah feromonske žleze in žleze lojnice, s katerimi označuje svoj teritorij. To je posebej očitno, ko vidimo psa, ki je ravnokar uriniral ob drevesu, nato pa še ponosno zakopal z zadnjimi tacami po zemlji, tako da kosi trave ali kamenje, kar odletijo.