Gozdarske prikolice
Gozd nam daje les, pridobivanje lesa pa je zelo pomembno opravilo pri razvoju gospodarske funkcije gozda. Določena drevesa posekamo in les spravljamo, nato pa še odpeljemo po prometnicah na mesto skladiščenja ali porabe oziroma predelave. Pridobivanje lesa poteka v naravnem okolju, ki ga ne moremo bistveno prilagajati človeškim željam ali strojem. Slovenija ima izjemno pester relief, tako da moramo v gozdu znati dobro načrtovati proizvodni proces in optimizirati tehnologijo. Razvoj tehnike in znanja je tudi v gozdarstvu močno olajšal fizično zahtevnost dela, pa tudi povečal varnost pri delu.
Pridobivanje lesa pomeni sečnjo,spravilo in prevoz.
Večina spravila lesa poteka po gozdnih vlakah, ki so neke vrste poti znotraj gozda, dovolj široke za različne traktorje, ali pa po žičniških linijah. To opravilo je razdeljeno na zbiranje in vlačenje oziroma vožnjo do ceste. Pri zbiranju les spravimo do vlake, kjer ga nato vlačimo ali peljemo do trase žičnice. Z vlačenjem ali vožnjo les transportiramo do ceste, kjer ga naložimo na tovornjak za prevoz lesa.
Poznamo različne načine spravila lesa:
– ročno spravilo lesa (po tleh, vodne ali lesene drče),
– traktorsko spravilo lesa (po tleh, vožnja s prikolicami),
– spravilo z živinsko vprego (konji, mule, voli),
– spravilo lesa z žičnicami (navzgor, navzdol, breme drsi po tleh ali je dvignjeno od tal), spravilo lesa s helikopterji.
Vožnja lesa iz gozda
Vožnjo lesa iz gozda lahko poteka s specializiranimi vozili – tako imenovanimi forwarderji, ter z gozdarskimi prikolicami, ki imajo lasten pogon ali pogon, vezan na traktor.
Vožnja lesa, ki je prej potekala samo po cesti, se iz skladišča na gozdni cesti podaljšuje na sečišče. To že pomeni, da moramo upoštevati nove zahteve pri gradnji gozdnih vlak, ki morajo imeti drugačne parametre kot vlake, kjer bomo samo vlačili. Upoštevati moramo manjše naklone vlak, večjo širino vlak ter manjše krivine vlak, pa tudi večjo gostoto vlak na ha.
Gozdarska prikolica je po svoji konstrukciji zasnovana kot dvoosna polprikolica, saj nima krmilnih koles oziroma krmilne osi. Obe osi sta zadaj v tako imenovanem tandemu, ker pa je prikolica zasnovana za gibanje po delovišču, je zaradi lažjega premagovanja ovir (kamnov, panjev, debel) tandem postavljen na nihalo. V praksi mu večkrat rečemo tudi »buggy«. Konstrukcijo prikolice predstavlja močan enojni kvadratni cevni profil ali pa je iz kvadratnih cevnih profilov oblikovan okvir. V obeh različicah so na to osnovo nameščene ročice (zaželeno več kot trije pari). Spredaj pa se gozdarska prikolica zaključi v gibljivo rudo (oje). Ker lahko s pomočjo hidravličnih cilindrov rudo premikamo, nam to omogoča veliko okretnost prikolice, izogibanje oviram in mali obračalni krog. Na konstrukcijo je nameščena še tako imenovana nabijalna mreža, do katere se nalagajo (nabijajo) naloženi kosi lesa. Pred nabijalno mrežo je nameščeno hidravlično dvigalo (možnost vgradnje tudi na traktor), ki ga upravljavec upravlja stoje na rudah ali sede na vrhu dvigala ali sede v kabini, odvisno od razpoložljivega sistema krmiljenja.
V gozdu je gozdarska prikolica ob pravilni izbiri traktorja in ob pogonu tudi lastnih koles, na suhem terenu uporabna do 35 % vzdolžnega naklona in do 10 % prečnega naklona. Običajno na delovišču ne nalagamo polne prikolice. Tovor prilagajamo zahtevnosti in dopustnosti terena. Z vožnjo lesa iz gozda ta ni več blaten. Lahko ga poljubno sortiramo. Res pa je, da smo omejeni z dosegom dvigala (običajno do 8,5 metra), zato je potrebno usmerjeno podiranje proti vlaki, morda tudi krajše predspravilo. Dolžina sortimentov je omejena (do šest metrov). Idealno je, če ima traktor na prednji hidravliki manjši vitel, s katerim traktorist privleče tiste kose lesa, ki jih z dvigalom ne doseže. Nalagalno desko tega vitla uporablja hkrati za odriv tistih hlodov, ki ležijo čez vlako tako, da se potem lahko po vlaki pomika naprej. Delo je skratka fizično manj naporno, bolj varno, v nekaterih okoliščinah (koncentriran les – pomladitvena jedra, manjši goloseki) bolj učinkovito. Praviloma so tudi manjše poškodbe na sestoju in gozdnih tleh. Lastnik gozda lahko bolj suvereno načrtuje izrabo lesa. Zagotovo je smotrno voziti les iz gozda, če so razdalje vlačenja daljše od 1000 metrov, ali že celo od 600 metrov. Potrebujemo pa večjo gostoto gozdnih vlak, več kot 285 metrov na hektar, razdalja med vlakami naj bo okoli 35 metrov in širina vlak 3,5 metra (študija: Comparison of Short-Wood, Forwarding Systems Used in Iberia).
Na osnovi česa se določamo za nakup prikolice
Ob nabavi gozdne prikolice moramo poznati vrsto priključitvenega stroja za pogon prikolice (npr. teža, moč, zmogljivost hidravlične črpalke, možnost krmiljenja dvigala) kot tudi namen: ali jo bomo uporabljali za prevoz po gozdnih in drugih cestah (nosilnost, manjši doseg dvigala) ali tudi za spravilo lesa z delovišča do ceste (dvigalo z večjim dosegom, gnana kolesa na prikolici, krmiljenje dvigala iz kabine traktorja).
Ali bo prikolica namenjena za prevoz oziroma spravilo debelega lesa (močnejše dvigalo, večje klešče, močnejši rotator) ali za bolj drobni les (dvigalo z manjšim dvižnim momentom, manjše klešče, manjši rotator). Lastnik gozda naj pozna zmožnosti svojega gozda in možnosti izvajanja uslug sosedom ter stanje že nabavljenih gozdnih prikolic v svoji okolici.
Vsi navedeni parametri – kot tudi specifični, kot so na primer odprtost gozdov z vlakami, cestami, bližina lesnih obratov, bližina uporabnikov lesa za energetske namene – nam torej že na začetku povedo, da moramo izbrati primerne gozdne prikolice, saj kakovostne ponavadi presegajo cenovni okvir 50.000 evrov. Zato je pred nakupom pametno narediti izračun, pregled nad vrednostjo vloženih sredstev v proizvodni proces, ki je orodje za sprejemanje poslovnih odločitev in ukrepov za znižanje stroškov oziroma povečanje gospodarnosti ter donosnosti. Sami si lahko pomagate z nasveti na spletu http://www.gozdis.si/fileadmin/user_upload/Katalog_stroskov_gozdarske_mehanizacije.pdf . ali pa da se posvetujete s svojim revirnim gozdarjem.
Seznam virov je pri avtorju.