Obdelava strnišča za poletno ozelenitev polj
Žetev že poteka, tako da bo spet kmalu treba obdelati strnišča ter posejati poletne dosevke. V ta namen bo med drugim treba uporabiti tudi priključke za obdelavo tal. Na območju Slovenije se za predsetveno pripravo tal najpogosteje uporabljajo vrtavkaste brane. Te spadajo med priključke za aktivno obdelavo tal, ki imajo delovne elemente za obdelovanje tal, gnane s pomočjo kardanske gredi traktorja. V preteklosti so sicer v večji meri uporabljali vlečene priključke za pasivno obdelavo – predsetvenike, ki sicer potrebujejo precej manj pogonske oziroma vlečne moči na meter delovne širine. Vendar pa je njihova slabost, da pri zahtevnejših delovnih pogojih (težka ilovnata tla z večjim deležem gline) svoje delo v enem prehodu opravijo precej slabše kot aktivno delujoči priključki za obdelavo tal. Ker je pri obdelavi tal v zahtevnejših delovnih pogojih s predsetvenikom treba opraviti več prehodov po isti površini, za enako kakovost strukture tal, se poveča tudi nepotrebno zgoščevanje in zbijanje tal v območju pod setviščem na globini tal 7 do 10 centimetrov, zaradi česar je vznik mladih rastlin otežen in neenakomeren. Poleg navedenega pa mlade rastlinice porabijo tudi precej več energije, da prebijejo zbita tla, kar se kasneje odraža v neenakomerni rasti in velikosti rastlin ter povečani porabi hranil. Tej mali podrobnosti se pri predsetveni pripravi tal na večini slovenskih kmetij še vedno namenja premalo pozornosti. V pogojih, ko pripravljamo setvišče takoj za oranjem, ko so grude, ker zemlja še ni bila izpostavljena zimskim razmeram (zmrzali), kompaktnejše, pride do izraza glavna prednost vrtavkastih bran. Zaradi aktivnega načina dela, seveda ob pravilni nastavitvi stroja, dobimo kakovosten rezultat že pri enem samem prehodu po obdelovani površini. Bistvena razlika med obema načinoma obdelave tal pa je tudi, da se pri tako imenovani pasivni obdelavi tal s predsetvenikom, plasti tal med seboj premešajo. Na površje pride vlažna zemlja in na kamnitih tleh hkrati tudi kamenje, kar povzroči izsuševanje setvišča in slabši vznik. Pri aktivni obdelavi tal se plasti med seboj ne mešajo, kamenje ostaja v tleh, hkrati pa fino strukturirani delci ostajajo v setveni globini. Večje grude pridejo na površje, kar posledično pripomore k boljšemu ohranjanju vlage v tleh in boljšemu stiku semena s tlemi.
Nihajne brane in prekopalniki
Kot smo že prej omenili, spadajo vrtavkaste brane med stroje za aktivno obdelavo tal, ki jih žene priključna gred. Sem spadajo še raznovrstni prekopalniki in nihajne brane. Njihovo iznajdbo in razvoj sta omogočila iznajdba kardanske gredi in tritočkovnega hidravličnega dvigala na traktorjih. Proizvajalci so trgu najprej ponudili tako imenovane nihajne brane, pri katerih se v dveh vrstah postavljeni delovni elementi ob pomoči kardanske gredi gibljejo horizontalno. Prednosti te vrste priključkov so v lahki in enostavni konstrukciji ter majhni zahtevi po pogonski moči. Med slabostmi, ki jih imajo te vrste bran, pa sta izpostavljeni predvsem dve, in sicer da zaradi svojega načina delovanja ne omogočajo višje delovne hitrosti kot tudi, da lahko zaradi večje mase rastlinskih ostankov pride do zamašitev. Prav zaradi tega so tudi ta priključek začele počasi izpodrivati vrtavkaste brane.
Tehnološke značilnosti
Vrtavkaste brane se med seboj delijo po obliki delovnih elementov (nožev) na klasične vrtavkaste brane in na vrtavkaste kultivatorje. Tako imenovane klasične vrtavkaste brane imajo nameščene večinoma ravne nože ali pa so ti nagnjeni nekoliko nazaj za obdelavo po oranju, in skrbijo samo za mešanje tal. Ta vrsta bran se torej uporablja za obdelavo na površinah, ki smo jih predhodno zorali ali pa obdelali z raznovrstnimi rahljalniki. Glede na konstrukcijo bran so na trgu v lahki in srednje težki izvedbi ter v delovnih širinah od 1,5 do 4,0 metre. Potrebna moč za pogon in vleko je odvisna od vrste tal in se giblje med 15 in 25 kW na meter delovne širine. Pri vrtavkastih kultivatorjih je možno namestiti dve vrsti nožev, in sicer nože za obdelavo po oranju in nože za obdelavo brez oranja. Zaradi možnosti neposredne obdelave nezoranih tal morajo biti brane konstrukcijsko močneje grajene, tako da v tem primeru obstaja samo težja izvedba v delovnih širinah od tri do šest metrov v fiksni ali pa v zložljivi izvedbi. Glede na zahtevnejše delovne pogoje je tudi potreba po pogonski in vlečni moči nekaj večja in znaša med 25 in 35 kW na meter delovne širine.
Sestavni sklopi vrtavkastih bran in prekopalnikov
Nosilno korito je sestavljeno iz različno debelih sten – odvisno od konstrukcijske izvedbe, na katere so privarjene ležajne puše. Te služijo kot ohišje za kovane nosilce nožev in osi, ki so večinoma izdelani iz enega kosa in dvostransko vležajeni s koničnimi valjčnimi ležaji. Nosilci nožev so lahko oblikovani na dva načina, tako da omogočajo različne načine menjave nožev, in sicer fiksno vpetje, pri katerem je nož privit na nosilec, ali pa z dodatnim nosilcem, ki omogoča hitro menjavo, kjer dejansko odstranimo vzmetno varovalko, izbijemo zatič in zamenjamo nož. Na vrhu posamezne osi so nameščeni kovani in poboljšani zobniki, ki skrbijo za prenos moči od pogonskega reduktorja do nožev. Vsebina korita je napolnjena s sredstvom za mazanje, ki je povečini olje.
Pogonski reduktor skrbi za prenos moči od traktorja preko kardanske gredi na zobnike posameznih vrtavk. Proizvajalci ponujajo različne izvedbe reduktorjev, ki za normalno delovanje potrebujejo vrtilno frekvenco kardanske gredi traktorja s 540 ali 1000 vrtljaji na minuto. Na vseh pogonskih reduktorjih je možno spreminjati prestavno razmerje. Največkrat se to izvede z zamenjavo zobnikov. Nekateri proizvajalci pa z vgradnjo posebnega menjalnika ponujajo za uporabnika prijaznejšo možnost, ki pa stroj nekoliko podraži.
Kardanska gred skrbi za prenos moči od traktorja na pogonski reduktor, hkrati pa skrbi za varovanje celotnega stroja, če ta naleti na oviro. Način varovanja je izveden prek lamelne suhe sklopke in odmične »noken« sklopke. Slednja ima izredno dolgo življenjsko dobo in je uporabniku prijazna, saj se aktivira le, ko je presežena določena vnaprej nastavljena sila. Če se aktivira, se dejansko izklopi kardanska gred traktorja, brana se dvigne in nato sledi ponovni vklop kardanske gredi.
Z ravnalno desko skupaj z bočnimi omejilnimi pločevinami skrbimo za zadrževanje zemlje v območju vrtavk, hkrati pa posredno uravnavamo intenzivnost drobljenja in ravnanja obdelovane površine.
Zgoščevalni valj skrbi za zgoščevanje obdelanih tal. Poznamo več vrst zgoščevalnih valjev:
– letvastega, ki pa ga ne uporabljamo kadar potrebujemo globinsko utrditev obdelane površine (krompir),
– zobati valj (paker) je vsestransko uporaben (tudi v bolj vlažnih tleh) in poskrbi za enakomerno utrjenost obdelane površine,
– gumijasti obročasti valj utrjuje tla progasto in se uporablja predvsem pri obdelavi v kombinaciji s sejalnico za strnjeno setev.
Hidravlično dvigalo ali nosilni okvir za priklop sejalnice ponujajo proizvajalci večinoma kot dodatno opremo. Z njegovo pomočjo lahko združimo dva stroja v en kombiniran stroj. Posledično pa to pomeni manj prehodov po njivi, manjše tlačenje tal, nižje stroške itn. Vse to je izvedljivo le ob podpori dovolj močnega in težkega (obteženega) traktorja.
In za konec še beseda o večni dilemi: »Katera brana je boljša?«
Že dolgo časa se krešejo mnenja o tem, koliko vrtavk je boljše – več ali manj. Če vzamemo vrtavkasto brano s tremi metri delovne širine, ponujajo proizvajalci različno število vrtavk, in sicer od 10 pa celo do 14. Več vrtavk v osnovi pomeni več delovnih elementov, ki skrbijo za boljše drobljenje grud, kar popolnoma drži, kadar imamo težka glinena tla brez rastlinskih ostankov. Vendar pa večje število elementov v tleh pomeni večjo potrebo po vlečni moči in slabši tok prsti ter posledično višjo porabo goriva. Problem se pojavi, tudi ko obdelujemo tla z veliko rastlinskih ostankov ali kamenja. Zdaj vemo, da dosežemo boljši rezultati z vrtavkastimi branami z manjšim številom vrtavk, ki imajo boljšo pretočnost in posledično manjšo porabo goriva. Za kakovost drobljenja pa v tem primeru poskrbi pravilno oblikovana in nastavljena ravnalna deska, ki zadrži optimalno količino prsti. Prej omenjena pretočnost se še posebej odrazi pri globoki obdelavi tal. Temu so se nekateri proizvajalci prilagodili, tako da so podaljšali osi nosilcev nožev ter dosegli njihov odmik od dna korita. Zaradi tega je tudi možna boljša izraba nožev, kar pa se končno odrazi tudi v nižjih stroških in boljši ekonomičnosti.