Krompir – nekoč paradna disciplina
V prilogi o pridelavi krompirja smo predstavili tudi načine trženja in ta članek objavljamo tudi na spletu, druge članke pa dobite v tiskani ali pdr-verziji.
V zadnjih letih smo na trgu s krompirjem in pri njegovi porabi v Sloveniji priča velikim spremembam. Žal ne v dobro pridelave in porabe, saj oboje nazaduje. Hkrati pa lahko zapišemo, da je nazadovanje in upadanje v kmetijski dejavnosti že kar splošna praksa. In to ne glede na to, da kmetovalci zvišujejo raven znanja, uporabljajo boljšo, naravi prijazno tehnologijo, se prilagajajo vse ostrejšim zahtevam trga. Kmetovanje vse bolj spominja na mitološko bajko Sizifa in v članku Trg s krompirjem v Sloveniji podajamo dobro sliko tega.
Ne trdimo, da je na strani kmetovalcev vse urejeno. 
Po podatkih statistike se je pridelava od leta 2010 do 2011v Sloveniji zmanjšala za približno deset odstotkov in je bila 3827 hektarjev (zajete so le površine na osnovi subvencij), skupni slovenski pridelek pa je bil manjši le za približno pet odstotkov, ker je bila lani dobra letina. Pa vendar smo ga pridelali le dobrih 96 tisoč ton, kar je precej manj, kot ga porabimo. Kako je torej mogoče, da je cena krompirja pri nas tako nizka? Slovenija je okrog 63-odstotno samooskrbna s pridelavo jedilnega krompirja, vse preostalo uvozi! Zaskrbljujoč je podatek, da se je pridelava krompirja v zadnjih desetih letih v Sloveniji razpolovila. Res pa je, da statistika ne zajema malih in samooskrbnih pridelovalcev. Kot kaže, zavaja tudi podatek, da je Slovenija lani uvozila približno 4500 ton semenskega krompirja. Če preračunamo, da pri sajenju normalne debeline semenskega krompirja porabimo povprečno tri tone na hektar, to najbrž pomeni, da še vedno precej pridelovalcev sadi necertificirano, doma pridelano seme. Zato so tudi tako velike razlike v doseženi količini pridelka na hektar, od 18 do 60 ton. Od tu naprej je pomembno, kaj se dogaja na trgu.
Cene določajo trgovci in ponudba evropskega trga
Če samo pogledamo osnovno značilnost trga jedilnega krompirja, lahko ugotovimo, da prevladuje velika neorganiziranost in tu najdemo tudi prvi in glavni vzrok zmanjševanja pridelave. Če bi bilo trženje krompirja tako organizirano, kot je trženje mleka, pridelava prav gotovo ne bi bila vsako leto manjša, kar je posledica težke prodaje pridelka. Pridelovalci krompirja bi imeli lažji dostop do kupcev in prodaja pridelka bi bila lažja. Ne smemo 
pozabiti, da smo del skupnega evropskega trga, ki s svojo ponudbo zelo vpliva na naše tržne cene – te pa oblikujeta ponudba in povpraševanje. Ko se sprašujemo, zakaj je cena krompirja pri nas tako nizka, se ponuja zelo enostaven odgovor – presežki jedilnega krompirja iz močnih krompirjevih evropskih držav vplivajo na naše cene in moč trgovcev. Po nekaterih ocenah so evropske velike pridelovalke krompirja lani pridelale od pet do deset odstotkov več jedilnega krompirja, ki je bil povrhu še predebel. Torej je trg tisti, ki določa raven cen tudi v najmočnejših evropskih pridelovalkah, kot so Nemčija, Nizozemska, Belgija, Francija, Poljska in še druge. Trgovci ali supermarketi so postali glavne prodajne poti jedilnega krompirja po celotni Evropi. V zahodnem svetu
se nekatere verige spoznajo na prodajo jedilnega krompirja do te mere, da celo za svojo prodajo naročijo žlahtniteljem svoje sorte. Pri nas pa žal marsikateri trgovci niti ne razlikujejo sort, ki so primerne za kuhanje ali za pečenje. Za naše trgovce je bistveno samo, da je krompir lep in poceni. Povpraševanje in cene v Sloveniji narekujejo močni trgovci, kot so Mercator, Spar in Tuš. Na dodaten pritisk na ceno pa precej vplivajo diskontni prodajalci Hofer in Lidl, ki ponujajo izključno uvožen krompir iz Avstrije in Nemčije. Vendar kot kaže, še niso najbolj uspešni z vsiljevanjem sosednjih prehranjevalnih navad, saj še ne prodajo veliko, ker Slovenci nismo navajeni, na primer, kupovati drobnega krompirja za kuhanje.
Poznan je primer iz Irske. Ko so se tam razvili veliki britanski supermarketi (npr. Tesco), so se pridelovalci krompirja zelo hitro organizirali ter enotno nastopili proti supermarketom – tako jim niso dopustili, da bi jih s cenami stisnili v kot. Med njimi se je razvil partnerski odnos, ki v praksi še vedno zelo dobro deluje.
Slovenski krompir pa še vedno najde kupce v vzhodnoevropskih državah, Madžarski, Bolgariji, Romuniji in državah nekdanje Jugoslavije. Naša prednost je, da smo ohranili določene stike iz preteklosti s temi trgi in da smo jim bliže, kar pomeni predvsem nižje stroške prevoza.
Drugačne in druge tržne poti
Spremenile so se tudi tržne poti. Glavna prodajna pot so brez dvoma supermarketi – tako za velike pridelovalce, ki neposredno komunicirajo s trgovci, kot za kmete, ki so organizirani prek ponudnikov krompirja, ki so naše kmetijske zadruge (KGZ Sloga Kranj, KZ Cerklje, KGZ Škofja Loka, KZ Ptuj, KZ Krka in Agraria Koper – slednji za mladi krompir). Značilnost velikih individualnih pridelovalcev in kmetijskih zadrug, ki organizirajo pridelavo, odkup in prodajo, je, da so zelo neorganizirani ter nepovezani. Namesto da bi se dogovorili med seboj, konkurirajo drug drugemu in si znižujejo ceno.To s pridom izkoriščajo trgovci, kratko pa potegnejo na koncu kmetje pridelovalci.
V Sloveniji imamo le eno specializirano pakirnico krompirja, in to je podjetje Gomilar, ki oskrbuje Spar ter Mercator z večinoma uvoženim krompirjem. To podjetje se ne ukvarja s pridelavo, niti je ne organizira, vsako leto pa odkupi tudi nekaj manjših količin slovenskega jedilnega krompirja. Glavnino pridelka pridelajo in na trg spravijo večji pridelovalci, ki so v eni osebi pridelovalci in pakirnice, saj pakirajo in prodajajo svoj pridelek supermarketom. Glavnina ponudnikov ima premajhne količine jedilnega krompirja, zato se ne morejo niti uspešno pogajati s trgovci.
In čeprav so bili tudi že tu poskusi združevanja, so bili neuspešni – zaradi značilne slovenske »folklore« različnih interesov in neenotnosti med pridelovalci. Da se zadruge ne trudijo dovolj za povezovanje pridelave, smo že zapisali, in tako je logično, da so kmetje prepuščeni sebi in lastni iznajdljivosti.
Katere so torej glavne prodajne poti do malega potrošnika v novi dobi?
Na prvem mestu so supermarketi, ki so tudi najbolj zahtevni kupci in največji prodajalci (zahtevajo opran krompir, pakiran v male vrečke, npr. 2,5 kilograma). Na žalost pa še ne poznajo uporabnostnih tipov krompirja, ker je zanje to že prezahtevno. V tujini, kjer je kultura prehranjevanja drugačna, imajo kupci na voljo različne sorte za različen namen rabe in različne cene. Nekatere trgovske verige so šle še korak naprej in za svoje supermarkete ekskluzivno naročijo sorte pri žlahtnitelju ter jih ti lahko več let tržijo le pri njih. Zelo majhen tržni delež pa ostaja v rokah malih trgovcev s sadjem in zelenjavo. Tudi prodaja na veletržnici (včasih je bil to Rudnik) je zelo izgubila svoj pomen. Prodaja vrtcem, šolam, menzam oziroma gostilnam je posebnost ponudnikov, ki se prijavljajo na javne 
razpise. Vse manj pa se proda na tržnicah in neposredno na kmetijah. Med bolj pomembni tržnimi potmi je trg krompirja za prehrano živali, kjer ves krmni krompir prodajo praktično majhnim kupcem, ki kupijo krompir za krmljenje prašičev oziroma domačih živali.
Kaj bi lahko naredili za izboljšanje trženja?
Poleg vsega napisanega pogrešamo v Sloveniji manjšo predelovalno industrijo (pred leti je že obstajala), ki bi na primer kuhala ali blanširala krompir za sodobnega potrošnika. Hiter način življenja in udoben nakup polpripravljene hrane so brez dvoma tržna niša (v tujini to imenujejo »convenience products«). Takšna pridelovalna industrija bi lahko primerne sorte in drobnejši krompir porabila za predelavo, tako da to ne bi bil krompir za živinsko krmo in ne bi dodatno izgubljal cen. Na tak način bi se nemalokrat lahko rešili tudi svežega krompirja, ki je občasno presežek na našem trgu.
Druga nujnost pa je organiziranost pridelovalcev krompirja in kmetijskih zadrug v na primer gospodarsko interesno združenje ali kakšno drugo formalno obliko, ki bi se pogajala z velikimi kupci za pogoje odkupa, merila kakovosti in navsezadnje ceno. Prirejena merila kakovosti, ki so poledica ponudbe in povpraševanja, so prepogosto močno orožje trgovcev pri odkupu in pritisku na ceno. Dolgoročno pa slovenski pridelovalci krompirja brez organiziranosti in povezanosti nimajo možnosti konkurirati velikim ponudnikom iz prostega evropskega trga, ki so naša konkurenca pri lokalnih kupcih.
Foto 1, 2, 3: Peter Dolničar
Foto 4: Jože Mohar