Ivanje ali kresno noč (23. junij)
V Belokranjskih vaseh ob Kolpi je še vedno živ običaj kresovanja. Vsako leto ga ohranjajo le še na Preloki in v Adlešičih. V Adlešičih se ohranja še v tisti najbolj prvobitni obliki, kot je bila poznana pred stotimi leti.
Skupina vsaj štirih deklet, raje pa več – da lahko pojejo več glasno, obiskuje na kresni večer domačije in poje pred vrati. Skupino obvezno spremlja moški s piščaljo, ki nepretrgoma piska. Dekleta pojejo več glasno – s pretekanjem, da se pesem ne prekinja, ampak teče ves čas, za kar poskrbi piskač poskrbi, če bi se dekletom slučajno zalomilo in bi naredile pavzo. Če želijo prinesti družini in domu srečo, se pesem nikakor ne sme prekiniti. Ena od kresnic nosi košaro v katero zbirajo darove gospodinj, jajca in denar.
Ko pridejo k hiši (na starih domačijah so stopile na dvorno dvorišče, a teh skoraj ni več…) in stopijo v kolo, kot imenujemo krog, ki ga je gospodinja pripravila iz ivanjih rož (navadno kresničevje – Aruncus dioicus, tudi do dva metra visoka rastlina, ki uspeva od junija do julija na senčnih tleh). Prepoznamo jo po velikem cvetu bele do rumene barve. Cvet ima podobno obliko kot metlica za brisanje prahu. Danes gospodinje včasih poenostavijo in pripravijo kolo le iz orlove praproti – (Pteridium aquilinum, ki tudi lahko zrase zelo visoko – celo do dva metra, uporablja pa se predvsem za nastilj živalim).
Pesem se poje v večih različicah, skupno pa ji je ponavljanje po vsaki kitici »… Bog daj dobro leto!«
Bog daj, bog daj dober večer!
Daj Bog, Marija, daj dobro leto,
Daj nam Bože dobro leto…
Tute jesu lepi dvori,
Lepi dvori ograjeni,
Ograjeni, pometeni,
Pomela ih lepa …(doda se ime gospodinje), …
Pesem je kar dolga, proti koncu pa, da bi bile čimprej obdarjene zapojo še:
Mi nimamo kada stati,
Mi smo nocoj malo spale,
Malo spale, rano vstale…
nato gospodinja položi darila v košaro in kresnice brez prestanka nadaljujejo:
Lipa hvala na tem daru,
Ki ste nam ga darovali,
Mi se od vas poslovimo,
I vas Bogu izročimo,
Bog vas varuj i Marija,
Z lepim zdravljem i veseljem.
Ivan Feliks Šašelj je 1909 leta pisal, da se ni bati izginotja običaja kresovanja v Adlešičih, saj je Adlešiško župnišče obiskalo kar osem skupin kresnic, v bližnjih Tribučah sta kresovali dve skupini, kresnice pa so obiskovale dvore tudi v Žuničih in na Preloki. Letos je v Adlešičih kresovala le ena skupina: Kresnice-predice, čeprav sta zadnje desetletje še redno kresovali dve skupini pevk. Upajmo, da to ni znak ugašanja običaja.