Odgovor na zapis »Paradoks reje drobnice v Sloveniji«
Na Fb strani Društva za dobrobit živali AniMa je objavljen zapis, ki napada rejo in rejce drobnice v Sloveniji. V njem je napisanih veliko neresnic in zavajajočih trditev, ki jih nepoznavalec slovenskega kmetijskega prostora ne prepozna, vplivajo pa na javno mnenje, ki živinoreji že itak ni naklonjeno, zahvaljujoč glasnim nevladnim organizacijam, ki se razglašajo za zaščitnice živali in brez dokazov pišejo, kar se jim zahoče, čeprav s tem rušijo prehransko varnost v naši državi.
Drobnica SO ovce in koze in ne predvsem ovce in koze, kot je napisano v pamfletu, kar pove veliko o (ne)znanju avtorja zapisa.
Vezano dohodkovno podporo, tako imenovano subvencijo na glavo plemenske drobnice, prejme le nosilec kmetijskega gospodarstva, ki redi 14 ali več glav drobnice in izpolnjuje še druge pogoje intervencije, torej te podpore ne dobijo vsi rejci drobnice. Za leto 2024 je ta podpora znašala 21,10 evra na glavo plemenske živali, kar za poprečen slovenski trop znese 316,50 evra. Na leto, ne na mesec. Pravo bogastvo, mar ne? Le koliko ljudi se odloči za rejo drobnice zaradi tega zneska?
Povpraševanje po ovčjem in kozjem mesu res ni veliko, je pa vedno večje povpraševanje po jagnjetini in kozličevini. Predvsem v času velikonočnih in božičnih praznikov je veliko pomanjkanje drobnice, saj je povpraševanje po mesu večje od ponudbe. Meso starih ovc se predela v kakovostne suhomesne izdelke in ne gre na odpad. Izvoz mesa drobnice je v letu 2023 znašal 0,6 odstotka, živih živali pa nismo izvozili.
Povpraševanje po izdelkih iz ovčjega in kozjega mleka strmo narašča in rejci, ki predelujejo mleko v sire ter ostale mlečne izdelke, komaj pokrivajo povpraševanje po le-teh in slovenski trg še dolgo ne bo omejen.
Torej glavni namen reje drobnice NI vzdrževanje krajine, temveč gre za resno gospodarsko dejavnost, ki prinaša dohodek ter omogoča obstoj velikega števila kmetij predvsem na območjih, kjer druga vrsta kmetijske pridelave ni možna ali pa je zelo otežena. To pomeni tudi ohranjanje poseljenosti v vaseh, ki bi se sicer izpraznile. Te vasi so pogosto na mejnih območjih in so pomembne tudi z vidika varovanja naših mej, kar v sedanjih geostrateških razmerah ponovno postaja pomembno.
Srnjad in jelenjad res popaseta vse, kar vidita, in to pomeni, da popaseta tudi njive, kjer se prideluje rastlinska hrana. Kaj bomo jedli, ko tudi pridelkov z naših polj ne bo več zaradi prenamnožitve divjih prežvekovalcev? Srne in jeleni so namreč tudi prežvekovalci, ki prispevajo k izpustom toplogrednih plinov (metana, dušikovega oksida), in njihov glavni namen je zgolj vzdrževanje oziroma ropanje kulturne krajine. Torej je izjava, da divjad brez emisij vzdržuje krajino, grdo zavajanje.
Zaraščanje samo po sebi JE težava, kar dokazujejo primeri iz prakse. Na Vipavskem so zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti očistili površine, da se je ponovno naselil hribski škrjanec, in ko se je začelo naravno zaraščanje, je ta ptič spet začel izginjati. Kako so ga ohranili? S pomočjo koz, ki so s pašo očistile zaraščen škrjančev življenjski prostor, in ne divjad. Drug primer pomena obdelane krajine sta metulja travniški postavnež in veliki frfotavček v Beli krajini, ki sta izginila z zaraščenih površin, ponovno pa sta se pojavila, ko so te površine očistili. Z zaraščanjem se močno poveča nevarnost nastanka gozdnih požarov, čemur smo bili priča pred dvema letoma, ko je gorel Kras, prepuščen naravnemu zaraščanju. Tam ni dovolj drobnice, da bi s pašo odstranjevala lahko vnetljivo podrast, česar divjad očitno ne naredi. Zaradi zaraščanja se tudi zveri vedno bolj približujejo naseljenim območjem in predstavljajo nevarnost ne samo za rejne živali pač pa tudi za ljudi.
Biotska raznovrstnost niso samo gozdovi, grmišča in zaraščena travišča, pač pa tudi obdelana krajina, pokošeni travniki, popaseni pašniki, obdelane njive, negovan gozd …
Podnebna stabilnost nima veliko opraviti s prežvekovalci, ki so na zemlji 50 milijonov let, od tega samo 10 tisoč let v reji človeka. Leta 1869 smo v Sloveniji redili 300 tisoč ovc in 150 tisoč koz. Lani smo v Sloveniji redili okrog 120 tisoč ovc in 25 tisoč koz. Kakšno je bilo segrevanje ozračja konec devetnajstega stoletja? Je pa bil leta 1949 izveden prvi komercialni polet z letalom in industrializacija je dobila zagon.
Obstoj in delovanje društva AniMa, ki je prisesano na državne jasli, omogočamo tudi napadeni rejci drobnice. Kaj mislite, AniMalci, koliko davkov plačuje jelenjad in srnjad?
Zveza društev rejcev drobnice Slovenije