Lubadarji pridejo ko se ogreje ozračje
Podlubniki (Scolytinae), so poddružina hroščev, ki jo uvrščamo v družino pravih rilčkarjev. Ta družina tvori celo več kot 6000 danes živečih poznanih vrst. Lahko povemo, da je danes znanih že okoli 800.000 vrst žuželk, ki predstavljajo dvotretjinski delež živalskega sveta. In tudi v Sloveniji vemo za nekajkrat sto vrst. Z biološkega in gozdnogospodarskega vidika so podlubniki nedvomno zanimiva vrsta gozdnih prebivalcev, čeprav je njihovo življenjsko okolje vezano le na drevesno in grmovno rastje. Njihov razvoj poteka le na oslabelem in na odmrlem (posekanem), vendar še svežem drevju in gozdu so lahko mnogo bolj nevarni kot večina drugih rastlinojedih žuželk. Nevarni pa so seveda le takrat, ko se namnožijo prek kritičnega praga ali drugače povedano: prek razumne meje znosnosti gospodarskega gozda.
Kaj so podlubniki
Podlubniki so majhni hroščki, ki merijo od 0,5 do dvanajst milimetrov. Večinoma so cilindrične, redkeje ovalne oblike. Telo podlubnikov je dobro hitinizirano.
Nam najbolj neljubi so smrekovi lubadarji, predvsem veliki in mali, ki danes že rojijo.
Iz zimskega »spanja« prebudi spolno zrele hrošče temperaturni prag od šestnajst do osemnajst stopinj. Samčki prevrtajo lubje ter napravijo v njem majhno votlinico. Tam se parijo s samičkami, ki iz votlinice izdolbejo svoje vzdolžne hodnike. Vsaka samička odloži jajčeca (od 50 do 150) v posebne kamrice vzdolž svojega hodnika. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki vrtajo od matičnega hodnika v obe smeri vijugaste prečne rove. Spotoma se hranijo z lubjem in lesom, ki vsebujeta veliko hranilnih snovi. Ker ličinke rastejo, so rovi vedno širši. Na koncu rovov se zabubijo. Iz bube se razvije hrošček, ki ostane še nekaj časa pod lubjem, da spolno dozori.
Za celoten razvoj (jajčece–ličinka–buba–spolno zrel hrošček) potrebuje smrekov lubadar najmanj dva meseca. Pri nas razvije do dve čisti generaciji na leto, izjemoma več, pa tudi do dve sestrski. Prezimi lahko v vseh razvojnih stopnjah, navadno pa kot hrošč, v lubju, štorih ali celo v tleh.
Dejavniki za preveliko razmnoževanje
Možnost, da se lubadarji namnožijo in postanejo nevarni za gospodarski gozd so:
– sušna in vroča poletja,
– ujme (snegolom, žledolom, vihar),
– poškodbe zaradi požarov,
– mehanske poškodbe po spravilu lesa,
– poškodbe zaradi strele,
– poškodbe lubja zaradi divjadi,
– odmiranje korenin,
– opuščanje beljenja hlodov in panjev,
– nepravočasen odvoz neobeljenega lesa iz gozda,
– opuščanje gozdnega reda.
Mnogo teh dejavnikov za namnožitev lubadarjev imamo danes v svojih gozdovih. Sanacija iglavcev, ko so utrpeli naravno katastrofo – žled, še ni končana in podrto drevje še ni pospravljeno iz gozda. Za pravočasno in pravilno sanacijo so odgovorni lastniki gozdov, pri tem pa jim strokovno pomoč nudi Zavod za gozdove Slovenije. Posek in odstranitev poškodovanega drevja iz gozda je edini učinkovit varstveni ukrep, s katerim lahko preprečujemo namnožitev podlubnikov in s tem nadaljnjo škodo v gozdovih. Če posekanih iglavcev ni mogoče pravočasno odpeljati iz gozda, je treba debla olupiti, če pa je posekano drevo že napadeno s podlubniki, moramo lubje in napadene sečne ostanke požgati. V izrednih primerih ZGS izda dovoljenje za uporabo kemičnih sredstev za zatiranje lubadarja. Če veje in vrhači niso napadeni, jih zložimo v kupe, tako da tanjše veje prekrivajo razžagan vrhač in debelejše veje.
Hitro ukrepanje
Predvsem je nujno hitro ukrepanje. Za učinkovito varstvo pred lubadarji in zmanjševanje škode je najpomembnejše, da bo sanacija po ujmi poškodovanih gozdov hitra in da bodo poškodovana drevesa iglavcev pravočasno posekana in odpeljana iz gozda, odkrita žarišča lubadarjev pa hitro sanirana in opravljena vsa preprečevalno-zatiralna dela. Lastnik ravna najbolje, če poseka vsa drevesa, ki jih je za posek označil revirni gozdar, ter tudi tista, ki so se pokazala kot lubadarke šele v času poseka. O dodatnih lubadarkah mora pred posekom obvestiti revirnega gozdarja.
Če lastnik odlaša s sanacijo tako posledic žledoloma kot žarišč lubadarja, poleg škode, ki jo bodo povzročili preveč namnoženi podlubniki, izgublja tudi vrednost lesa. Razlika v ceni lesa lubadarke, s katere lubje še ne odpada, in že osute lubadarke znaša od 10 do 20 evrov na m3, lahko pa tudi več. Sanacija mora biti torej pravočasna in pravilna. Pogosta napaka pri sanaciji je, da lastnik poseka samo lubadarke, ki so se že popolnoma osule, lubadarke s še zelenimi iglicami pa pusti v sestoju, češ da si bodo morda še opomogle. Ne bodo si!
Ukrepi gospodarjenja z gozdom, da se lubadar ne razmnoži preveč:
– dosledno in vztrajno izvajanje vseh gozdnogojitvenih in gozdnovarstvenih ukrepov,
– ohranjanje plodnost rastišč in naravno pomlajevanje, ki naj bo prednostno,
– posek in odstranitev bolnih in oslabelih dreves,
– hiter posek poškodovanih dreves (vetrolom, snegolom, žledolom, ožgana drevesa, drevesa, poškodovana pri spravilu),
– beljenje oblovine iglavcev in štorov,
– hiter odvoz neobeljene oblovine iglavcev iz gozda (strojna sečnja),
– hitro vzpostavljanje gozdnega reda po opravljeni sečnji (zlaganje vej in vrhačev v kupe tako, da drobne veje prekrivajo razžagan vrhač in debelejše konce vej, škropljenje na kup zloženih sečnih ostankov z dovoljenimi insekticidi).
Nadzor gozda
Predvsem pa je pomembno nadzorovanje gozda. Gozdove iglavcev moramo redno pregledovati in odkrivati morebitne posamične lubadarke ter obvladovati številčno stanje lubadarja v naravi. Samo z zgodnjim odkrivanjem, posekom in odstranitvijo lubadark ter uničenjem zaroda lahko preprečimo pretirano namnožitev lubadarja. Pozimi obhodimo gozdove februarja, da lahko še pravi čas odkrijemo lubadarke, da jih lahko posekamo in uničimo ter tako preprečimo rojenje. Gozd večkrat pregledamo tudi poleti.
Prvi znaki napada lubadarja:
– nastane rjava črvina, ki je dobro vidna na lubju, na lišajih in mahu, ki poraščajo deblo, in na koreninskem vratu,
– koli luknjic se nabira smola, včasih se po deblu celo cedi,
– iglice množično odpadajo (osip iglic),
– kmalu po napadu nastanejo spremembe v barvi krošnje,
– po osipu z debla odstopi in odpade lubje.
Pri poletnem napadu se značilni znaki pokažejo precej pozno, navadno šele prek zime, ko začne po odmrzovanju in po obisku žoln lubje odpadati z debla. Krošnja ostaja zelena še čez zimo.
Nedvomno pa moramo nadzorovati gostoto populacije lubadarjev, predvsem v gozdovih, kjer se pojavljajo lubadarke, ali v tistih, ki so bili kako drugače poškodovani. V ta namen lahko uporabljamo kontrolno-lovna drevesa in kontrolno-lovne pasti. Na osnovi zbranih izsledkov se lahko lotimo krčenja števila lubadarja, tako da povečamo število lovnih dreves in pasti. Ta dela vodi in pripravlja skupaj z vami vaš revirni gozdar.
Kako izdelamo lubadarke
Polomljene vrhače in veje smrek ter lubadarke po poseku oklestimo in obelimo (le če se lubje še trdno drži debla, jih lahko odpeljemo iz gozda na strojno beljenje). Če pod lubjem najdemo bele stadije razvoja lubadarja, potem še lahko belimo na tleh in lubje razgrnemo na soncu, drugače belimo na ponjavi in veje ter lubje varno požgemo.Seveda pa s tem, ko smo izdelali lubadarko, žarišča še nismo odpravili. V ožjem območju žarišča je treba namestiti še lovne nastave in pasti.
V gospodarskem gozdu moramo biti pozorni na sonaravno strategijo gojenja gozdov in nikar ne pozabimo:
– gozdne lesne sortimente smreke, jelke, bora in bresta moramo iz zimske sečnje (od 1. novembra do 31. marca) obeliti ali predelati do 15. maja (na Krasu do 1. maja);
– gozdne lesne sortimente iz letne sečnje (od 1. aprila do 31. oktobra) moramo odstraniti ali obeliti v 30 dneh po sečnji oziroma v desetih dneh po prihodu na skladišče – če na sortimentih opazimo napad podlubnikov, jih moramo uničiti.
Lubadar je v resnici veliko večja nevarnost kot žled. Ta je poškodoval razmeroma malo iglavcev, na katerih se bodo, če jih ne bomo posekali in odpeljali iz gozdov, razmnožili podlubniki. Če ne bomo spravili čim več poškodovanih iglavcev, bomo ne le ob poškodovana drevesa, temveč tudi brez odraslih, zdravih iglavcev.