Kaj so gozdni in pragozdni rezervati
Slovensko gozdarstvo ima skrb za ohranjanje čimbolj naravnega gozda in vse narave že zelo dolgo vgrajeno v delo z gozdom. Tudi zgodovino organiziranega varovanja narave so na Slovenskem začeli gozdarji, ko se je dr. Leopold Hufnagel v letu 1892 odločil, da naj delček roških gozdov ostane pragozd. V nekaterih drugih veleposestniških gozdovih, na primer v snežniških gozdovih in v nekaj gozdnih posestih na Pohorju, so pri delu z gozdovi prav tako iskali poti, ki so bile blizu naravi.
To so bila dobra izhodišča za okolju prijazno usmeritev slovenskega gozdarstva tudi v sodobnejšem času. V obdobju, ko je marsikje v svetu delo z gozdom zašlo na pot enostranske proizvodnje lesa, smo v Sloveniji ohranili pestre sonaravne gozdove, njihova lesna zaloga pa se je v zadnjih sedemdesetih letih več kot podvojila.
Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let preteklega stoletja so slovenski gozdarji določili gozdove, ki so z vidika njihovega stanja, razvoja in zaščite biotske raznovrstnosti še posebej pomembni, jih izločili iz gospodarjenja in jih leta 2015 z Uredbo o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom zavarovali kot gozdne rezervate.
Prepuščeni so naravnemu razvoju
Danes je v Sloveniji 170 gozdnih rezervatov s površino 9.508 ha. Med njimi pa je tudi 14 pragozdnih ostankov s skupno površino 540 ha. Večina jih leži na jugu države, v Dinaridih na kraškem površju, ki je bil zaradi pomanjkanja površinskih vod pozno poseljen.
Gozdni rezervati so ohranjeni naravni gozdovi, prepuščeni naravnemu razvoju, iz katerih bodo v prihodnosti nastali pragozdovi, v njih pa je v preteklosti potekalo gospodarjenje. Tako imenovani pragozdovi oziroma pragozdni ostanki pa so naravna oblika gozdne vegetacije, ki se je razvijala sama brez posrednega ali neposrednega vpliva človeka.
Gozdne rezervate delimo na gozdne rezervate s strogim in blažjim varstvenim režimom. V prvih so prepovedane vse gospodarske in rekreativne dejavnosti, medtem ko je raziskovalne in izobraževalne dejavnosti mogoče izvajati ob dovoljenju ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V gozdnih rezervatih z blažjim režimom je dovoljen ogled, vendar le po gozdni učni oziroma poti v javni rabi, ki vodi skozi njih.
Mrežo gozdnih rezervatov je v 80. letih 20. stoletja vzpostavil prof. dr. Dušan Mlinšek. Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle in pragozd Krokar sta bila, v okviru priprave vpisa prvinskih bukovih gozdov v več evropskih državah v seznam svetovne naravne dediščine, leta 2017 uvrščena tudi na UNESCO seznam svetovne dediščine. To je bil po 30. letih, odkar so bile v seznam naravne dediščine pri UNESCO vpisane Škocjanske jame, v Sloveniji šele drugi vpis naravne dediščine v omenjeni svetovni seznam.