Krivca za pomor čebel v letu 2011 niso odkrili
V prostorih GPZ smo januarja letos na pobudo članov GPZ, živinorejcev – podprli pa so jih tudi drugi kmetovalci po Sloveniji – pripravili okroglo mizo o setvi koruze in prepovedi uporabe tretiranega semena iz leta 2011. Pogovor o strokovni utemeljenosti prepovedi uporabe tretiranega semena in kakšen so predlagane rešitve je potekal med strokovnjaki različnih strok iz strokovnih inštitucij, čebelarji, kmetovalci in predstavniki KGZS ter podjetij. Da je problem zelo pereč dokazuje tudi udeležba, saj so se odzvali vsi vabljeni strokovnjaki, kmetovalci in čebelarji.
Zakaj nimamo monitoringa
Kot prvemu smo dali besedo dr. Andreju Simončiču, direktorju Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), ki je pri iskanju rešitve enakega problema sodeloval že leta 2008. Lani KIS ni bil udeležen pri iskanju vzrokov pomora čebel, saj je bila za to pristojna kmetijska inšpekcija. »Kljub temu smo julija naredili nekatere aktivnosti za iskanje vzroka pomora čebel, opravili smo ankete pri čebelarjih in analize v bližini pomora ter opazovali razvoj čebel na tistih območjih in pri čebelarjih, ki so utrpeli škodo. Ker pa nas niso pritegnili k nadaljnji analizi, so raziskave zastale in zato o vzrokih ne moremo govoriti. Bo pa razprava o vzrokih najbrž bolj razgreta, saj smo dežela z močno živinorejo ter precej intenzivno pridelavo koruze in travno-deteljnih mešanic na večjem delu kmetijskih površin. Zaradi tega imamo precej težav s talnimi škodljivci, ki delajo škodo na 20 do 30 odstotkih površin. Škode je, odvisno od letine, od 10 do 90, celo do 100 odstotkov. Na srečo imamo tak kmetijski program, da koruza pri nas ni v monokulturi, imamo pa nekaj površin, kjer je koruza dve leti na isti površini,« je povedal Andrej Simončič. V preteklosti smo to reševali z granulati, tretiranjem semena in škropljenjem, ki je najmanj zaželeno. Uporaba granulatov je zmanjšala vnos aktivne snovi le na 20 odstotkov površin, če pa sejemo tretirano seme, vnesemo daleč najmanj aktivnih snovi v okolje – največ na pet odstotkov kmetijskih površin.
Do uporabe neonikotinoidov so bila sredstva dokaj nesporna. Težave so se začele, ko so odkrili, da so ta sredstva zelo toksična za čebele. Po prvem pomoru leta 2008 smo pri nas uvedli prepoved in leta 2009 jo je minister Pogačnik na osnovi strokovnih analiz, ocen tveganj, kot tudi z uvedbo boljšega nanosa sredstva na seme in drugačne tehnike setve, odpravil. »Ukrepi so bili dvakrat ostrejši, industrija jih spoštovala ter delala po visokih standardih in potem se je zgodilo leto 2011. Težava je v tem, da še danes ne vemo, kje in na kakšen način so čebele prišle v stik s klotianidinom, s tem da ga je na nekaterih bilo res veliko,« je dejal dr. Simončič.
Ne vemo, kako naprej, saj so talni škodljivci poleg plevelov tisti, ki nam kakovostno in količinsko najbolj zmanjšujejo pridelek. Plevele lahko obvladujemo tudi z drugimi načini, pri talnih škodljivcih pa smo vezani na kolobar, zatiranje škodljivcev v drugih rastlinah v kolobarju ter na granulat force – vse drugo je bistveno manj učinkovito. Kolobarja ne moremo rešiti čez noč, živinoreje pa tudi ne moremo preseliti v hribe in preusmeriti kmetije ni enostavno. »Vemo, da je naše kmetijstvo slabo konkurenčno, in če nimamo orodij za zagotavljanje konkurenčnosti, bo to še dodatno prizadelo kmetijstvo,« je prepričan Andrej Simončič.
Granulat ali pa jahači
Na vse to dr. Jože Ileršič, direktor Fitosanitarne uprave RS (FURS) odgovarja, da tudi oni niso raziskovali vzrokov, da pa so sodelovali pri interpretaciji rezultatov analiz, ki so pokazale, da je za pomor čebel kriv klotianidin, vzroka, od kod je prišel na čebele, pa ne poznamo. Minister za kmetijstvo je uvedel preventivni ukrep prepovedi, ki bo veljal do preklica. S Sloveniji lahko kmetje zdaj namesto tretiranega semena uporabijo force 1,5, ki je granulat, ali škropivo decis. Slednji se uporablja za zatiranje odraslih stadijev (hroščkov) koruznega hrošča, škropljenje pa je zelo oteženo zaradi uporabe traktorjev z visokim hodom (op. p. – traktorji jahači), ki jih v Sloveniji kmetje še nimajo. »Na FURS smo pregledali možnost za morebitno uporabo drugih insekticidov, vendar jih za zdaj ni,« pravi dr. Jože Ileršič.
Predstavnica kmetijske inšpekcije Zvonka Loštrek pa je dejala: »Kontroliramo veljavne predpise in smo to počeli tudi v letu 2011. Do 29. 4. so bili dovoljeni nenonikotinodi, in smo jih lahko le dokazovali na čebelah in cvetnem prahu. Ukrepali smo šele, ko niso bili več dovoljeni.. Sredstvo pa se je pojavljalo na čebelah tudi potem, ko tretiranega semena niso več sejali. Hude padce čebel smo ugotavljali do 1. maja, potem so se razmere umirili. Na čebelah smo odkrili klotianidin in komafos, za katerega prav tako ni znano, od kod je prišel nanje. Odgovor na to naj dajo stroka in čebelarji. Mi ne raziskujemo vzrokov, smo pa pregledali vso evidenco pri kmetovalcih in pobirali vzorce ter jih poslali v analizo in nadzorovali 1600 panjev. Podatka o tem, koliko čebel je padlo, pa nimamo.«
Zakaj niso ugotavljali kje je vzrok pomora
Boštjan Noč, predsednik Zveze čebelarjev Slovenije, je zelo jasno povedal, da ga ne zanima ekonomika v tem delu, ampak to, od kod sta na čebele prišla komafos, ki ni škodljiv, ter klotianidin. Za prvega pravijo strokovnjaki Nacionalnega veterinarskega inštituta (NVI), da je lahko prišel iz okolja, za klotianidin pa vzroka niso našli. In dokler je tako, bodo vztrajali, da se tega sredstva ne sme uporabljati. Poudaril je tudi, da so bile čebele lani v takšni kondiciji, kot niso bile prejšnjih deset let in tudi v prihodnje najbrž ne bodo. Z njim se strinja tudi kmet in čebelar Štefan Inglič, ki je dejal: »Če je neka substanca vnesena v naravo in povzroča pomor čebel, moramo ugotoviti, kako je prišla na čebele in od kod. Pri lanskem pomoru so zadeve zelo nejasne, saj sem lani iz lastne radovednosti vsul tretirano koruzno seme pred čebele, pa jih ni zanimalo, tako da ne verjamem, da je krivo tretirano seme. Pa tudi svetovalna služba bi morala precej več narediti za izobraževanje o tem, kdaj se lahko škropi, da ne pride do pomorov. Na našem območju pomorov čebel ni bilo tudi zaradi izobraževanja kmetov in čebelarjev.«
NVI ima koncesijo za zagotavljanje zdravstvenega varstva čebel (približno 150 tisoč panjev), in za to delo skrbi devet veterinarjev po vsej Sloveniji. Dr. Metka Pislak – Ocepek z NVI je pojasnila, da so prvi, ki pregledajo čebele, veterinarji, da potrdijo ali ovržejo možnost padca čebel zaradi bolezni. Lani čebele niso padale zaradi bolezni in so delo predali kmetijski inšpekciji. »Omenili ste tudi komafos, ki je bil uporabljen kot zdravilo v letu 2010 za zatiranje varoe in za katerega jamči proizvajalec, da ni škodljiv za čebele. Našli smo ga v mrtvih čebelah in cvetnem prahu – smukancu, ki ne pride v stik s čebelami v panju, zato predvidevamo, da vsebnost tega sredstva, ki je bilo na čebelah četrte generacije po zdravljenju, ni posledica zdravljenja. Kje so čebele prišle v stik z njim – tega ne vemo.«
Zakaj ni bilo pomorov tudi drugo po Sloveniji
Simon Grmovšek in Jože Jerič z GIZ semenarstva Slovenije sta predstavila napredek pri tehnologiji tretiranja semena. »Težko je komentirati napol dorečene zadeve. Krivec v javnosti je koruzno seme in s tem se ne moremo strinjati. Ni dokazane vzorčne povezave med tretiranim semenom in pomorom čebel. Pri tem smo dosegali boljše standarde, kot jih je predpisala zakonodaja in težko si zamislim, da je tega 0,15 grama, kolikor je bilo aktivne snovi na hektar, zašlo na čebele. Pomori so se zgodili v Prekmurju, kjer se proda najmanj tretiranega semena. Na Dolenjskem, Gorenjskem, v Savinjski dolini in na Dravskem polju, kjer je posejano največ tega semena pa lani ni bilo pomora čebel. Seveda lahko uporabljamo force, ampak to pomeni, da bomo v okolje vnesli bistveno več aktivne snovi.« Ovrgel je špekulacije o tem, da bi bili oni zaniteresirani za odpravo tretiranja semena. Na to zadevo gledajo z očmi kmetovalcev, saj ob uporabi tretiranega semena ni reklamacij in kmetje imajo, če strune ali koruzni hrošč ne uničujejo rastlin, dober pridelek. »Če bo ostala odredba v veljavi, bodo imeli kmetje kar nekaj težav pri uporabi in odkrito moram povedati, da semenarji nadomestila za koruzo kot krmno rastlino za živinorejo nimamo,« je dejal Grmovšek. Tudi GSO, ki v Sloveniji ni dovoljen, nima rešitve za problem strun in hroščka, je dejal Jerič, ker še niso odkrili teh genov. Za zdaj je znan samo gen za koruzno veščo.
Kaj na to pravijo zastopniki fitofarmacevtskih sredstev? »Mi dosledno upoštevamo zakonodajo v Slovenskem prostoru. Tretirano seme je zdaj najbolj učinkovito in najmanj obremenjujoče za zatiranje škodljivcev. Če škropimo, pride na celotno površino, če trosimo zrnca v vrsto, je aktivne snovi 20-krat manj, če tretiramo seme pa 200-krat manj na enoto površine. Dobra kmetijska praksa, dober kolobar in tretirano seme so prava rešitev, ki da najboljše učinke. Od štirih gramov aktivne snovi smo prešli na dva grama na sto kilogramov semena. Uvedli smo nadzor posameznih šarž ter sodelovali pri nadzoru nanosa in na vreče dodali navodila za rokovanje s takšnim semenom. Naše semenarske hiše in recepture zagotavljajo varnost, vendar tako kot v naravni ni nič stoodstotno, lahko pride do nesrečnih okoliščin. Dejansko je težava ta, da lani nismo odkrili vzroka pomora. Za zdaj je rešitev v granulatu in smo pripravljeni na sodelovanje,« je dejal Marko Babnik, predsednik GIZ fitofarmacija.
Več v tiskani ali pdf-verziji (lahko naročite na urednistvo@glasdezele.si)