Kaj se bo dogajalo s ceno mleka v letu 2012
Slovenska predelovalna industrija predela komaj 170 litrov mleka na prebivalca
Zadnje čase je zelo aktualna tematika ukinitev mlečnih kvot in njen vpliv na mlečno proizvodnjo in dolgoročno perspektivo odkupnih cen, ki se je, mimogrede povedano, v zadnjih nekaj mesecih močno poslabšala. Zopet se spogledujemo s trendom upadanja cen. Signali, ki jih daje trg za naslednje kvotno leto, torej niso spodbudni. Ne vemo še, kako globok bo padec cen, niti kako dolgo bo trajal, zagotovo pa je pred nami in z njim se bo treba spopasti.
Mogoče je zdaj pravi trenutek, da se vprašamo in razmislimo, zakaj pride do tako močnih nihanj cen. Dobra tri leta je trajalo, da smo si opomogli od prejšnjega katastrofalnega padca, ki nas je zadel, ne da bi pravzaprav vedeli zakaj. Kriza. To je preveč pavšalen odgovor, s katerim se vse prevečkrat radi zadovoljimo, saj prelaga vso odgovornost na nekaj imaginarnega in oddaljenega, nam pa ni treba storiti drugega, kot da počakamo, da ta kriza mine. Pa je res za vse kriva kriza? Ali ta kriza udari vse enako, ali se da proti njej boriti?
Kakšni so trgi v EU
Sprejemam izziv in bom poskušal nanizati nekaj razmišljanj. Verjetno ne bo enostavno odgovoriti, saj so tako kot vprašanja večplastni in mnogoteri tudi odgovori. Skrivajo pa se v delovanju tržnih zakonitosti, organiziranosti pridelave in predelave, ki je v vsaki državi nekoliko drugačna, njihove posledice pa se srečujejo na skupnem trgu EU, kjer se tudi izražajo bodisi v uspehih bodisi v neuspehih. Tržne zakonitosti namreč veljajo enako, brez izjeme za vse.
Kljub skupnemu trgu EU, so nacionalne države še vedno organizmi, ki delujejo samostojno in po svojih notranjih načelih in zakonitostih. Pri analizi trga mleka, lahko razdelimo države na tri skupine:
– države kjer je pridelava mleka manjša od potreb predelovalne industrije in domače potrošnje (na primer Italija),
– države, kjer sta pridelava in predelava uravnoteženi – razlika ni večja od petih odstotkov (večina držav EU) in
– države, kjer pridelava mleka močno presega povpraševanje domače predelovalne industrije (na primer Slovenija).
Ni težko uganiti, da je za pridelovalce mleka najboljše živeti in delati v državi, kjer je povpraševanje po mleku največje in kjer pridelava ne dosega povpraševanja. S prodajo ni težav, predelovalna industrija se bori za čim večji delež odkupa te surovine, brez katere pač ni mogoče izdelati kakovostnih domačih izdelkov, po možnosti s kontroliranim poreklom. Dolgoročno ima takšno mleko visoko ceno, ker ga ni dovolj. Vse ostale potrebe seveda pokrije mleko iz drugih držav, kjer je pač na voljo.
Tuji prosti trgi varujejo domače cene.
V povsem nasprotnem položaju pa je država, kjer pridelava močno presega povpraševanje predelovalne industrije. Takšna je seveda Slovenija. Komaj dve tretjini pridelanega mleka namreč popolnoma zadovolji vse potrebe domače predelovalne industrije. Preostala tretjina mleka mora najti pot na druge trge. Super! Vsaj ena branža nam zagotavlja samooskrbo in celo izvažamo lahko. Ali res? Letna prireja mleka v Sloveniji je z 260 litrov na prebivalca (Nizozemska 750, Francija 400, Nemčija 340, Avstrija 340, Češka 270 itn.) med nižjimi v tem delu Evrope. Če pa upoštevamo, da doma predelamo bori dve tretjini tega mleka, nas preseneti podatek, da predelovalna industrija predela komaj dobrih 170 litrov mleka na prebivalca. Za primerjavo naj navedem, da največji pridelovalki mleka v Evropi, Nemčija in Francija, izvozita komaj štiri oziroma tri odstotke mleka.
Zakaj omenjam ta podatek oziroma zakaj je to pomembno? Zato, ker je v osnovni naravi tega posla, da vedno in povsod domača predelovalna industrija določa odkupne cene mleka s tem, ko si z dolgoročnimi pogodbami s pridelovalci, zagotavlja trajno oskrbo s surovino, brez katere seveda ne more. Povsod tam, kjer sta domača pridelava in predelava mleka vsaj načeloma usklajeni, so cenovna nihanja majhna in niso pretirano hitra. Ne prihaja namreč do velikih razlik med ponudbo in povpraševanjem. Vsa morebitna odstopanja pa z lahkoto rešuje prosti trg, saj gre pri tem za relativno majhne količine, ki kljub zelo velikim nihanjem cene na prostem trgu, nimajo velikega vpliva na povprečno prodajno ceno mleka.
Kjer se cedi mleko, med pa ne
V primeru Slovenije je, kot smo že ugotovili, slika povsem drugačna. Tretjina pridelanega mleka doma nima kupca. To mleko v prvi vrsti pritiska na vrata domačih mlekarn, kjer pa zaradi večje ponudbe prevladuje težnja k nižanju odkupnih cen. Vse neodkupljeno mleko tako pristane na že prej omenjenem prostem trgu, kjer se srečuje s presežki iz drugih držav. Če smo prej ugotovili, da tri odstotke mleka, ki ga na primer Nemčija proda na prostem trgu, nima bistvenega vpliva na domačo ceno, postane v Sloveniji cena s prostega trga tudi prevladujoča cena, saj se ji z varnim zamikom nekaj mesecev prilagajajo tudi domače mlekarne, pa še te le toliko, da ohranjajo potrebne odkupne količine. Torej namesto, da bi bila prodaja presežkov na tuji trg samo tržna korekcija, je pri nas postala osnova za določanje odkupnih cen za vse prirejene količine. Tu se torej skriva en odgovor na vprašanje, zakaj tolikšna nepredvidena nihanja. Jasno je, da se bo treba na to kar navaditi.
Ali bomo na takšen način dolgoročno lahko dosegali odkupne cene mleka v državah s katerimi se tako radi primerjamo? Da, vendar samo občasno. V času konjunkture na mlečnih trgih bo povpraševanje presegalo ponudbo in cene na prostih trgih bodo daleč nad pogodbenimi cenami. V vseh ostalih primerih pa ne. Na žalost se nam obeta dolgo krizno obdobje, ki potrošnje nikakor ne spodbuja.
Rešitve?
Niso v naših rokah. Ali je slovenska predelovalna industrija sposobna predelati več? Nedvomno. Ali je naša predelovalna industrija sposobna prodati več? S tem vprašanjem smo prišli do bistva našega problema.
Ni problem v kvotah in njihovih ukinitvah, ni problem v Italiji in njihovem povpraševanju – problem imamo doma. Iščemo tistega, ki nam ga bo znal rešiti. Ali ga imamo? Ali pa ga bo treba uvoziti? NI POMEMBNO, POMEMBNO JE DA ZNA!