AGRA 2011 – Za večjo varnost dela v gozdu
Zavod za gozdove Slovenije je pripravil okroglo mizo o varnem delu v gozdu. Čeprav so se razmere na tem področju v zadnjih petnajstih letih precej izboljšale – namesto prvotnih 25 sedaj že kakšnih 70 odstotkov ljudi, ki delajo v gozdu, uporablja zaščitne čelade in število mrtvih zaradi nesreč pri delu v gozdu se je s 15 znižalo na devet na leto – je to še vedno pereča tema. O tem, kaj storiti, da bo mrtvih in poškodovanih še manj ali nič, so se na okrogli mizi pogovarjali Jure Beguš z Zavoda za gozdove Slovenije, direktorica direktorata za gozdarstvo pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Anica Zavrl Bogataj, gozdarska inšpektorica Urška Ahačič, predsednik Društva lastnikov gozdov ob Kolpi in Lahinji ter podpredsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije Rajko Štefanič in predsednik Društva lastnikov gozdov Prekmurja Jože Pojbič.
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije Jošt Jakša je dejal, da je cena dela v gozdovih, plačana z življenji in poškodovanimi, še vedno previsoka in da bo zavod še naprej delal na tem, da se varnost dela v gozdovih poveča. Pri tem bo treba biti pozoren na vsako podrobnost, na primer tudi na to, da bodo tisti, ki nameravajo delati v gozdovih, na tečajih varnega dela z motorno žago dobili praktično znanje in ne samo »papirja«, kot se to sedaj dogaja pri nekaterih izvajalci »gostilniških« tečajev, na katerih udeleženci v treh urah opravijo vse in dobijo potrdilo, ki je res samo papir.
Da se razmere spet poslabšujejo je povedal Jure Beguš. Gospodarska kriza je marsikaterega malega lastnika gozda, ki prej nikoli ni delal v gozdu, prisilila, da se je lotil tega dela brez vsakršnih izkušenj in znanja. Letos je tako v slovenskih gozdovih umrlo že deset ljudi.
Svojo izkušnjo je predstavil Rajko Štefanič, večji lastnik gozda, z veliko izkušnjami in znanja, ki je opravil vse potrebne tečaje in vedno uporablja vso potrebno zaščitno opremo, pa je v gozdu kljub temu doživel nesrečo, ki mu je spremenila življenje – podrta bukev mu je zdrobila eno in polomila drugo nogo, nekaj časa je bil v komi, tri mesece v bolnišnici in nato na rehabilitacijah. »Če bi bil v gozdu sam, bi umrl in če ne bi imel na glavi zaščitne čelade, ne bi preživel. Upoštevanje pravil varnega dela v gozdu vendarle rešuje življenja,« je dejal Štefanič.
Direktorica direktorata za gozdarstvo Anica Zavrl Bogataj pa je predstavila zakonodajno plat varnosti dela v gozdu. Zakon o gozdovih je dal podlago za ureditev varnosti tega dela, je dejala, vendar le za tiste, ki kot izvajalci delajo v tujem gozdu in za kmete, ki so zavarovani kot kmetje. Za tiste, ki delajo v lastnem gozdu in nimajo statusa kmeta pa zakonskih določil o vsaj minimalnih pogojih znanja in opreme ni. Takšnih pa je v Sloveniji največ in imajo najmanj izkušenj ter potrebne zaščitne opreme.
Gozdarska inšpektorica Urša Ahačič je opisala delo gozdarske inšpekcije na terenu in povedala, da ob pregledih večina izvajalcev gozdarskih del ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev. Nedvomno si velja zapomniti besede Jožeta Pojbiča, ki je opozoril, da so v slovenskih društvih lastnikov gozdov organizirani samo tisti lastniki, ki so že tako ali tako aktivni, osveščeni in imajo v glavnem opravljene potrebne tečaje ter nosijo priporočeno zaščitno opremo. Doseči je treba tudi manj zainteresirane lastnike, ki niso organizirani in ki v gozd stopijo le redko, kar je z vidika varnosti dela še najslabše. Da bi na nek način vse prisilili k upoštevanju vsaj minimalnih varnostnih standardov, bi bilo prav, da se zakonodaja razširi na vse, ki delajo z motornimi žagami, traktorji in drugo opremo v gozdu. Jasno pa je, da bo pri tem treba postaviti različna merila za amaterske, občasne »gozdarje« in za tiste, ki se bodo v prihodnje z delom v gozdu ukvarjali poklicno. Za amaterje naj bo dovolj, da opravijo tečaj varnega dela z motorno žago in da uporabljajo zaščitno opremo, za poklicne pa naj bodo zahteve višje.