Doc. dr. Matej Vidrih, 05/04/2014

Ograjevanje zemljišč za pašo

Kljub vloženemu trudu tako tistih, ki že pasejo, kot tudi dela kmetijske stroke se veliko kmetijskih zemljišč v Sloveniji še vedno zarašča ali pa sta jih je že prerasla grmovje in slab gozd. Tako se nam krči življenjski prostor, ki hkrati postaja vse bolj sovražen (klopi, velike zveri, požari) do nas in naše lastnine. Po obsegu majhno državo bomo napravili še manjšo, če ne bomo kmalu spoznali, da nam domače živali lahko pomagajo pri ohranjanju kmetijskih zemljišč. Čimveč kmetijskih zemljišč, pa ne samo tistih, poraščenih s travno rušo, moramo ograditi in urediti v pašnike. Tako bomo lahko nadzorovali, kaj in koliko bodo domače živali popasle, hkrati pa bo takšno zemljišče v korist tudi nam, saj bodo omogočala večjo prirejo in dajala površine z boljšo rodovitnostjo zemlje (to bomo dosegli, če bodo živali pustile iztrebke tam, kjer bodo dobile pašo).

Slabo razširjenost pašne reje domačih živali v Sloveniji pojasnjujejo z različnimi razlagami, ki pogosto zvenijo kot priročen izgovor. V njih je celo slutiti bojazen pred nečim novim, bojazen pred tem, da se bo treba znova učiti in da tisti način reje domačih živali, ki ga je že nekaj generacij poprej dobro opravljalo, ni več ustrezen. S prispevki s tega področja želimo pomagati vsem tistim, ki verjamejo, da je paša najcenejši ter najbolj naraven način reje prežvekovalcev in konj tudi pri nas. Seveda pa tudi vsem tistim, ki se zavedajo, da je človek udomačil živali zato, da so mu olajšale težko delo na polju ali v gozdu, danes pa mu lahko pomagajo pri ohranjanju kmetijskih zemljišč ter izboljševanju njihove rodovitnosti.

Prednosti ograjevanja
V praksi že dobro poznan, a premalo razširjenj način urejanja pašnikov je ograjevanje z učinkovito elektroograjo. Predvsem je vsak način ohranjanja kmetijskih zemljišč na Krasu, v hribovitih območjih in planinah povezan z učinkovitim ograjevanjem.
Travnati svet varujemo z nadzorovano pašo, na ograjenem zemljišču, razdeljenem na čredinke. Na njivah, v nasadih mladih dreves in trajnic bo trud poplačan z večjim pridelkom ali boljšo rastjo le, če bo ograja preprečevala vstop prostoživečim živalim, ki tam iščejo lažjo pot do hrane. Ograje nam pomaga tudi pri ohranjanju vrst, da cvetijo, semenijo in se razmnožujejo brez skrbi, da bi jih živali prej popasle. V krajinskih parkih, na primer, najamejo čredo ali trop živali za zapoznelo pašo, pozneje pa te živali umaknejo do naslednje sezone. Ograja pa lahko varuje tudi ogrožene vrste domačih živali pred napadi plenilcev. Glavne prednosti ograjevanja z elektroograjami so, da so meje kmetijskih zemljišč dobro vidne, kar pripomore tudi k boljšemu varovanju teh zemljišč pred zaraščanjem in spreminjanjem v gozd. Druga prednost je optimalna uskladitev naravnih danosti območja z izbrano rabo kmetijskih zemljišč. Dejstvo je, da je topografsko gledano Slovenija en sam hrib in kras ter da nas bo usoda naroda z velikim delež travinja v evropski družini še dolgo spremljala. Kadar imamo učinkovite elektroograje, je širjenje živalskih kužnih bolezni in zajedavcev laže nadzorovati. To je tretja prednost. Veliko pašnikov je tudi pri nas že tako močno naseljenih z zajedavci, da bi bilo najbolje, da živali sploh ne bi bile tam, saj je tveganje za okužbo z želodčno črevesnimi zajedavci zelo visoko – to je posledica premalo doslednega pregrajevanja pašnikov na čredinke in prestavljanja živali. Četrta prednost ograjevanja sega na sociološko področje in se je tisti, ki se ukvarjamo z nadzorovano pašo, zelo dobro zavedamo. Nobena ovira, ki jo v pašni namen postavimo za domače živali, ne sme postati ovira za ljudi in odnose med njimi ter izmenjavo orodij in idej. Vedno mora biti ovira samo za živali, ki jih pasemo ali jim želimo preprečiti prehod čez pašnik. Prednosti ograjevanja z elektroograjami je lahko še veliko več, samo omejitev v naših glavah ne smemo imeti.

Vrste ograj
Ograje običajno poimenujemo po materialu, iz katerega so izdelane. Tako so lahko ograje iz kamenja, grmovja (živa meja), lesa, bodeče žice, žičnega pletiva, žičnih vrvi ali kombinacije omenjenega. Vse te ograje zadržujejo prehode živine zaradi moči in zato jim pravimo tudi masivne ograje. Ograj iz bodeče žice naj bi se živali tudi bale, ker ob dotiku povzroče bolečino. Zaradi poškodb živine ob ograji iz bodeče žice in manjšega zaslužka s prodajo kož slabše kakovosti so jo v nekaterih državah že pred leti prepovedali uporabljati ali pa jo vsaj odsvetujejo. Tudi pri nas jo odsvetujemo, oziroma skoraj ne najdemo več pašnika, ograjenega z bodečo žico.

Učinkovitost delovanja elektroograje je zagotovljena s tem, da vzdržujemo v žicah ograje ponavljajoče se pulze električnega toka, ki jih oddaja pašni aparat. Kadar se žival dotakne žice ograje, steče iz pašnega aparata oddan električni pulz skozi žival v zemljo in od tu prek ozemljitve pašnega aparata nazaj v sam aparat. Kolikor manjši je upor v tem krožnem toku, toliko večja je bolečina, ki jo občuti neposlušna žival. Ta tok visoke napetosti ni nevaren ne za ljudi in ne živali, če je le pašni aparat izdelan tako, da kljub okvari ali poškodbam pašnega aparata prek njega ne bo nikoli prišlo do neposredne povezave med električnim omrežjem in ograjo ter da je ozemljitev pašnega aparata pravilno izdelana.

Elektroograje
Razvoj elektrotehnike omogoča izdelavo pašnih aparatov, omrežnih ali baterijskih, ki so sposobni oddajati električne pulze z veliko energije tako, da je tudi pri daljših, večžičnih ograjah na koncu ograje še vedno dovolj visoka jakost pulza in da se živali ograje bojijo. Elektroograje so vse bolj pogoste na naših pašnikih, saj so v primerjavi z masivnimi ograjami konstrukcijsko zelo lahke, mnogo preprostejše in zato tudi bistveno cenejše pri enaki učinkovitosti. Poleg tega je mogoče pri novejših pašnih aparatih pridobivati povratne informacije o stanju ograje in nenadejanih dogodkih na pašniku kar na telefon, ki ga nosimo s seboj, da smo ves čas povezani s svetom.

Elektroograje, ki jih zdaj uporabljamo za ograjevanje kmetijskih zemljišč in pri urejanju pašnikov, razvrščamo v dve skupini, in sicer začasne ter stalne večžične elektroograje. Začasno elektroograjo uporabimo takrat, kadar želimo kratek čas zadržati živali na določenem delu zemljišča ali jim preprečiti dostop tja. Postavimo jih iz elektrotraku, plastičnih količkov in elektromrež. Stalne večžične elektroograje so namenjene ograjevanju posesti in pašnikov ter ureditvi stalnih ograd na njem za vodenje nadzorovane paše različnih vrst domačih živali. So tudi osnova za trajnejše varovanje nasadov na kmetijskih zemljiščih pred divjadjo ter večjega števila domačih živali pri bivanju na prostem pred napadi velikih zveri.

Na začetku širjenja pašne reje z nadzorovano pašo so v Sloveniji ogradili veliko zemljišč s stalnimi večžičnimi elektroograjami. To pomeni, da so uporabili lesene kole (napenjalne, nosilne, distančne in podporne), pocinkano žicao ter plastične napenjalne in nosilne izolatorje. Takrat še ni bilo v ponudbi toliko materiala za postavitev začasnih elektroograj. Z razvojem in ponudbo elektrovrvic, elektrotraku različnih širin in barv, elektrovrvi, plastičnih količkov in ne nazadnje tudi elektromrež pa se je povečal tudi delež travinja, ki je ograjen z začasno elektroograjo. Drugi razlogi so tudi navidezna cenovna ugodnost uporabe tega materiala, spremenjene naravovarstvene usmeritve države pri ohranjanju velikih zveri in drugih prostoživečih živali v prostoru, kjer je gozdnih zemljišč več kot kmetijskih, in številne majhne parcele, ki hkrati ne dopuščajo postavitve velikih pašnikov.

Vsaka učinkovita elektroograja zadrži ali prepreči prehod živalim, če izpolnjuje tri zahteve.
Elektroograja mora biti prilagojena vrsti živali, ki ji želimo preprečiti prehod. To dosežemo z ustreznim številom žic ali uporabo pletene plastične mreže. Spodnje žice v ograji so zelo pomembne, saj se pašne živali približajo ograji največkrat s sklonjeno glavo in prav tako tudi velike zveri. Višina ograje za rejne živali ni toliko pomembna, saj ne predstavlja fizične ovire, ampak psihološko. Ob prvem stiku z elektroograjo poskusijo domače živali priti skoznjo in ne preko nje.

Živali se morajo elektroograje bati. Spomin na bolečino ob dotiku z ograjo jih odvrača tudi od poskusov preskakovanja elektroograje. Električi pulzi visoke moči morajo biti vedno in v vseh delih ograje. Predvsem prostoživeče živali vedno znova preizkušajo učinkovitost elektroograje, in če v ograji ni električnega toka, se naučijo skakati preko nje. Pri postavljanju ograje v hribovitem svetu je še posebno pomembno, da toliko ograje, kot nam je uspe postaviti prek dneva, mora biti že prvo noč priključene na pašni aparat. Če v elektroograji ne bo toka daljši čas, jo je treba spustiti na zemljo, da ima divjad prost dostop na zemljišče in ji ni treba preskakovati ograje.

Dobra opaznost elektroograje je pomembna za živali in ljudi. To naredimo na najmanj tri načine. Skozi grmovje je treba napraviti preseke in tam speljati ograjo. Tako je mogoče pravočasno opaziti ograjo in tudi z njenim vzdrževanjem bo manj dela. Na čistinah poškropimo s herbicidom ozek pas pod ograjo, da ruša porjavi. Zaradi tega bodo električni pulzi močnejši in spodnja žica ograje bo trpežnejša. Na elektroograjo obesimo opozorilne napise, da bo čimmanj neljubih presenečenj in jeze pri ljudeh, ki pridejo na sprehod v naravo.
Zagotovo bomo morali o elektroograjah vedeti veliko več, predvsem kako jih napraviti v spremenjenih okoljskih razmerah še učinkovitejše, da ne bodo predrage in bodo čimmanj moteč dejavnik v naravi za stalne ali občasne uporabnike zemljišč ter naključne obiskovalce. Vsestranska uporabnost elektroograje je omejena samo z našo domišljijo, kje vse bi nam lahko še prav prišla. Uporabimo jo lahko tudi na drugih področjih vsakdanjega dela ter življenja na podeželju in ne samo pri ureditvi pašnikov za nadzorovano pašo domačih živali.

view counter