Stane Knez, dr. vet. med, 10/26/2014

Aflatoksini v mleku

Aflatoksini so v Sloveniji v zadnjem letu postali nov dejavnik na področju prireje mleka, nanje pa se boste pridelovalci mleka enostavno morali privaditi, oziroma boste morali izvajati ukrepe za nadzor in zmanjševanje njihove vsebnosti v mleku.
Januarja 2012 so v eni od italijanskih mlekarn odkrili mleko iz Slovenije, ki je vsebovalo več aflatoksinov, kot je dovoljeno, in od takrat temu posvečamo strokovno pozornost. Mleko so takrat seveda zavrnili. Dokončno umestitev aflatoksinov v delokrog pridelovalcev mleka pa je zagotovo povzročilo dogajanje letos spomladi, ko so nekateri slovenski laboratoriji začeli zaznavati v mleku povišane, nedovoljene vrednosti aflatoksinov. Zato so izdali nekaj prepovedi oddajanja mleka.
In vendar menim, da bo opisano dogajanje pri mleku zelo verjetno podobno, če ne celo enako, kot je bilo uvajanje, na primer, obvladovanja števila somatskih celic in števila bakterij v mleku med kriterije ustreznosti in kakovosti mleka, kar se je zgodilo že pred več desetletji. Vzorec je namreč vedno enak: najprej se vzpostavita javni interes in analitika, nato prva opozorila rejcem, zgodi se prepoved oddaje mleka, kar povzroči opazno razburjenje, vsemu pa sledi proces prilagoditve, ki vzpostavi višjo raven kakovosti in higiene prireje, kar dolgoročno koristi celotni pridelovalni skupnosti.
Izvor je v krmi
Aflatoksini, kot tudi drugi mikotoksini, ne spadajo v mleko, saj so izredno strupene snovi, ki škodijo tako zdravju živali, ki mleko proizvajajo, kot tudi ljudi, ki takšno mleko zauživajo. Njihovo toksično delovanje je sicer lahko akutno, kadar so v organizem vnesene velike količine aflatoksinov in lahko povzročajo hude okvare notranjih organov, predvsem jeter in ledvic, ali pa je njihov učinek kroničen. Kadar so v organizem vnesene majhne količine aflatoksinov, njihov vpliv na organe ni tako skrajen. Učinkujejo pa lahko pri tem kancerogeno, torej v organizmu lahko povzročajo nastanek rakavih obolenj. Na srečo so v običajnih razmerah količine aflatoksinov v mleku praviloma zelo majhne, a so kljub temu dovolj velike, da jih ne smemo prezreti, kar nam omogoča tudi dobro delovanje analitike. Tako so leta 2013 v slovenskih medijih objavili novico o tem, da so v eni od naših sosednjih držav pri sistemskem spremljanju (monitoringu) konzumnega mleka v trgovinah – torej mleka, ki je bilo v redni prodaji – ugotovili, da so štirje vzorci od dvanajstih vsebovali višje vrednosti aflatoksinov, kot je to zakonsko dovoljeno, preostali vzorci pa so vsebovali količine, ki so bile pod zakonsko dovoljenimi vrednostmi. Torej so z analitiko, ki je bila na voljo, odkrili aflatoksine v vseh pregledanih vzorcih.
Aflatoksini v mleko pridejo zaradi plesni (Aspergillus flavus), ki te snovi izločajo v svoje okolje. Poznamo sicer različne vrste plesni (na videz so lahko rdeče, bele, rumene, modre, vijolične, zelene). Nekatere tvorijo različne mikotoksine (aflatoksine, zearalenon, DON, ohratoksin), nekatere »žlahtne« plesni pa mikotoksinov ne izločajo in jih lahko uporabljamo tudi za izdelavo prehranskih izdelkov (siri, nekateri mesni izdelki). Izhodiščne količine različnih mikotoksinov v določenem letu so ponavadi odvisne predvsem od vremenskih razmer v dobi rasti rastlin, kot so, na primer, koruza in žita. Praviloma je po suhih letinah več težav zaradi aflatoksinov v mleku, v bolj mokrih pa sta bolj razširjena zearalenon in DON v prašičereji.
Glavni izvor aflatoksinov v mleku je seveda krma. Plesnenju je izpostavljena praktično vsa krma za molznice: koruza in žita, koruzna in travna silaža ter celo seno in slama. Vse našteto je dober substrat za rast plesni, saj vsebuje pri nekaterih razmerah dovolj hranil in vlage za njihovo rast. Praviloma lahko preprečimo rast plesni, če substrat vsebuje manj kot 14 odstotkov vlage, kar v normalnih razmerah lahko dosežemo pri ustreznem spravilu sena, slame in žit, silaže pa vsebujejo povprečno 35 odstotkov vlage, kar je več kot dovolj za razvoj plesni, zato je pri spravilu krme treba upoštevati in izpolniti določene zakonitosti, ki plesnenje uspešno preprečujejo. Še najmanj težav lahko pričakujemo s komercialnimi krmili, saj so ta narejena na način, ki naj bi preprečeval možnost razvoja plesni in mikotoksinov.
Zearalenon in aflatoksin
Krma za molznice, zaradi svojih lastnosti in načina spravila, običajno vsebuje nekaj malega plesni in s tem tudi mikotoksinov. Zearalenon je mikotoksin, ki pri svinjah povzroča estrogenizem in motnje v delovanju reprodukcijskega sistema, lahko tudi pri molznicah povzroča motnje v reprodukciji. To je verjetno edini od mikotoksinov, ki ga lahko posredno klinično zaznamo v reji molznic, medtem ko aflatoksina praviloma nikoli ne zaznamo v klinični obliki, ampak le z laboratorijskimi analizami mleka. Znano je, da se zearalenon, ki ga s krmo zaužije svinja, v koncentrirani količini izloča z mlekom in svinjke tako zauživajo mleko, »polno« mikotoksina, ki povzroči pojav kliničnih znakov bolezni. Tako lahko utemeljeno sklepamo, da pri molznicah pot aflatoksina verjetno ni bistveno drugačna. Molznica zaužije dnevno tudi po 50 kilogramov in več krme ter že sorazmerno majhna obremenjenost krme z določenimi plesnimi – zaradi možnosti koncentracije – zadošča, da so v mleku povišane vrednosti aflatoksina. V Sloveniji pristojni redno nadzirajo (moderno poimenovanje tega dela je izraz monitoring) prisotnosti neželenih snovi v krmi za živali in hrani za ljudi. Pred nekaj leti so tako v določenem deležu žit in koruze ugotovili, da jih je od približno 50 pregledanih vzorcev kar 90 odstotkov vsebovalo mikotoksine, od tega 15 odstotkov nad mejno vrednostjo, kar 60 odstotkov pozitivnih vzorcev pa je vsebovalo dva ali celo več različnih mikotoksinov.
Govedo je sposobno nevtralizirati mikotoksine
Govedo je v primerjavi z drugimi vrstami domačih živali še najbolj uspešno pri nevtralizaciji mikotoksinov iz krme, a ta sposobnost ne zadostuje, kadar se količina mikotoksinov v krmi izrazito poveča. Znano je, da je vamp goveda sposoben popolnoma nevtralizirati zmerne količine ohratoksina, če pa so znanstveniki isto količino ohratoksina (v poskusnih pogojih) živalim aplicirali injekcijsko, torej mimo vampa, se je pri njih razvila klinična oblika bolezni. Povečane količine mikotoksinov v krmi, poleg aflatoksina v mleku, pri molznicah lahko povzročijo okvare jeter, ledvic, povečano število somatskih celic in mastitisov (aflatoksini, ohratoksin) ter neredne pojatve in pregonitve (zearalenon), kar pa vse lahko vpliva na znižanje proizvodnje in slabšanje skupnih proizvodnih parametrov.
Glede mikotoksinov v krmi velja osnovno pravilo, da krme, obremenjene s plesnimi in mikotoksini, ne smemo polagati živalim. To je sicer laže napisati kot storiti, a je že tako, da obstaja vrsta ukrepov, ki jih je smiselno izvajati za nadzor nad količinami aflatoksina v mleku. Ukrepe lahko razvrstimo v dve skupini, in sicer v kratkoročne in dolgoročne.
Kratkoročni ukrepi:
•    Takojšnje prenehanje uporabe kontaminirane ali sumljive krme. Aflatoksini se z mlekom lahko prenehajo izločati že v treh do sedmih dneh po tem, ko prenehamo uporabljati kontaminirano krmo.
•    Redno in natančno odstranjevanje plesnivih silaž.
•    Preventivno je smiselno uporabljati vezalce, na srečo so ti še najbolj učinkoviti ravno pri nevtralizaciji aflatoksinov (vezalci mikotoksine vežejo nase, preprečijo njihovo resorbcijo v organizem, tako da jih živali izločijo z blatom).
•    Redne analize mleka – rejec sam, po potrebi tudi vsak dan do prenehanja težav, opravi analizo vzorca mleka v ustreznem laboratoriju in tako oceni ukrepe, ki jih izvaja.
 Dolgoročni ukrepi:
•    Izbira hibridov, na primer hibrid koruze, ki je bolj prilagojen skrajnim vremenskim razmeram.
•    Ustrezni postopki pri spravilu žit tako v času žetve kot v obdobju sušenja in skladiščenja – plesen se namreč lahko razvije tudi zaradi neustreznega skladiščenja v previsoki vlagi.
•    Ustrezni postopki pri spravilu silaž (spravilo v ugodnih okoliščinah, preprečitev vnosa prsti v silos, ustrezno tlačenje in hitro zapiranje) so zelo pomembni. Če so razmere v času spravila neugodne, je nujna uporaba »kemijskih« silirnih dodatkov, ki delujejo hitreje in veliki meri preprečujejo plesnenje ter gnitje. Proizvodi za siliranje, ki vsebujejo bakterije, so bolj primerni za izboljšanjeprehranske kakovosti silaž, v neugodnih razmerah spravila pa žal niso dovolj učinkoviti.
•    Previdni bodimo pri nakupu žit (in tudi silaž), še posebej kadar so ponudbe cenovno »zelo« ugodne; če pa se za tovrsten nakup le odločimo, odnesite vzorec na ustrezno analizo, ki bo zagotovo dala bolj zanesljiv podatek o stanju, na primer, žita kot katerikoli certifikat.
Priprava lastnega vzorca za analizo
Če se določimo analizirati pridelano ali kupljeno krmno sestavino, je zelo pomembna priprava vzorca, da dobimo kakovostne rezultate. Obstaja sicer določen strokovni okvir, ki ga pri svojem delu uporabljajo inšpekcijski organi, a je za zasebno uporabo morda le prezapleten. Smiselno je pripraviti vzorec za analizo iz krmne sestavine (žita, silaže), ki ni vidno prizadeta, saj bo analiza plesnivega vzorca verjetno dala »slabe« rezultate, ki ne bodo ustrezali povprečnim vrednostim. Sicer pa plesnive (in gnile) sestavine krmnega obroka tako ali tako odstranimo in jih ne krmimo živalim (glej zgoraj!).
Predlagam, da iz ene tone koruze na različnih mestih glede na pakiranje, odvzamete 5 do 10 vzorcev po 2 kilograma, vse odvzete vzorce skupaj dobro zmešate in iz skupnega vzorca odvzamete 2 kilograma koruze, jo shranite v plastično vrečko, dobro zaprete in čimprej dostavite ustreznemu laboratoriju. Pri silažah praviloma potrebujemo večje količine materiala, zato odvzemite nekaj (od 5 do 10) vzorcev po nekaj kilogramov na različnih mestih v silosu. Vse pridobljene vzorce dobro zmešajte v skupni vzorec in od tega odvzemite, na primer, 2 kilograma končnega vzorca za analizo.  
Aflatoksini v mleku – za konec
Morebitne vsebnosti aflatoksina v mleku ne moremo predvideti s spremljanjem podatkov o zdravstvnem stanju molznic in njihovi proizvodnosti. Najboljši preventivni ukrep je sistemski nadzor, ki ga izvajajo mlekarne, saj z njim lahko ugotavljajo morebitno pojavljanje aflatoksinov in njihovo količino. Ti podatki naj bodo vodilo za večjo pozornost rejcev, še posebej v letih, ko so podnebne razmere bolj ugodne za razvoj plesni in s tem mikotoksinov.
Kot rečeno, akutne oblike aflatoksikoze pri govedu pri nas niso znane. Izvajanje običajnih ukrepov za zagotavljanje krme, ki naj ustreza kakovostnim in higienskih standardom, je praviloma zadovoljivo. Vse dodatne navedene ukrepe pa izvedemo, ko je iz analitike razvidno, da so v mleku aflatoksini. Uspešno opravljeni »kratkoročni« ukrepi lahko zagotovijo, da bo prepoved oddajanja mleka morda trajala le nekaj dni, dokler se utemeljeno ne dokaže, da mleko ne vsebuje več aflatoksina, tovrstno ukrepanje pa je praviloma lažje in bolj učinkovito kot pri preprečevanju nekaterih drugih odklonov ustreznosti mleka, kot sta, na primer, povišano število somatskih celic ali povečano število bakterij v mleku.
Javnost je vse bolj ozaveščena o načelih zdrave hrane, zato je cilj pridelovalcev ponuditi mleko brez aflatoksinov (in drugih neželenih substanc). Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je vse bolj pomembna tudi neposredna odškodninska odgovornost posameznika, še posebej ob ponavljajočih se vsebnosti aflatoksinov v mleku posameznega rejca, saj je to znak, da ne obvladuje proizvodnega procesa v svoji reji.

view counter