Anton Darovic , 04/22/2011

Kmetija Marjana Murka iz vasi Sela, Videm pri Ptuju

Foto: Anton Jarc

Kmetiji Marjana Murka se po domače reče pri Joškovih in leži v vasi Sela v občini Videm pri Ptuju. Na kmetiji živijo Marjan z ženo Roziko in tremi hčerami. Nataša študira veterino v Ljubljani, Tanja je v četrtem letniku gimnazije na Ptuju in se bo jeseni vpisala na univerzitetni program študija krajinske arhitekture, najmlajša Andreja pa obiskuje drugi letnik gimnazije na Ptuju.

Kmetija je usmerjena v prirejo mleka. Vzrejajo 40 krav in prav toliko mlade živine, ki je vsa lisaste pasme. Obdelujejo 37 hektarjev kmetijske zemlje, od katere je enajst hektarjev lastne, preostalo pa imajo v najemu. Od kmetijskih površin je pet hektarjev stalnih travnikov drugo pa so vse njivske površine. V okolici Sel so površine na produ in so zelo občutljive na sušo. Del njihovih zemljišč je na desnem bregu reke Polskave in ob reki Dravinji, kjer je zemlja globoka, zato tam pridelajo zanesljiv pridelek. Na njivah pridelujejo devet hektarjev koruze za silažo, dva hektarja ječmena, preostalo pa so sejani travniki. Seme trpežne ljulke pridelujejo sami, primešajo mu del semena detelj in s takšno mešanico zasejejo travo na njivah. Obdelovalna zemljišča gnojijo z gnojevko, dušičnimi gnojilom in superfosfatom. Kalijevih gnojil ne uporabljajo. Večina površin je kislih, zato redno apnijo, še posebej pa pred setvijo ječmena.

Načrtna selekcija glede na višjo mlečnost

Krave krmijo z v katerega zamešajo polovico travne silaže, polovico koruzne silaže, kilogram slame na kravo na dan, mleto koruzo in ječmen, sončnične tropine, beljakovinski koncentrat, krmne alge in kvasovke, apnenec ter mineralno-vitaminski dodatek. Tako pripravljen obrok zadostuje za 23kg mleka na dan. Krave z višjo mlečnostjo pa dobijo dodatno močno krmilo na krmilnem avtomatu, in sicer en kilogram na tri litre mleka.

Presušene krave imajo posebej v starem hlevu na privezu, kjer so do telitve in še nekaj dni po njej, da se proizvodnja na začetku laktacije ustali, nato pa jih prestavijo v hlev za molzne krave. Presušene krave in telice krmijo s silažo iz tretjega ali četrtega odkosa ter s suhim senom.

V letu 2010 so pri 44 molznicah dosegli mlečnost v standardni laktaciji 7404 kilogramov mleka s 4,10 % masti in 3,52 % beljakovin. V letu 2011 imajo v prvih treh mesecih povprečno mlečnost 8895 kilogramov mleka. V hlevu imajo tudi dve Vansteinovi potomki, in sicer Britny, ki je v 129 dneh že dala 3736 kilogramov mleka (29,35 kg dnevno) s 3,81 % masti in 3,22 % beljakovin, in Malino, ki je v 113 dneh namolzla 3008 kilogramov mleka (26,62 kilogramov dnevno) s 4,19 % masti in 3,14 % beljakovin. V zadnjih letih osemenjujejo pretežno s tujimi biki. Marjan pravi, da pri izboru semena bikov ni pomembna cena, ključna je kakovost bika oziroma semena. V letu 2011 imajo višjo mlečnost med drugim tudi zato, ker jim zdaj telijo prve potomke po tujih bikih, v obrok pa so vključili tudi več travne silaže in beljakovinskih sestavin. Vse veterinarske storitve jim opravlja Živinozdravniška ambulanta KRI&ZA iz Cirkovc. Trideset odstotkov krav teli samih, brez pomoči. Pri ostalih sta prisotna Marjan in Rozika, ki si pomagata z napravo za izvlek telet Wink, za katero Marjan pravi, da je nepogrešljiv pripomoček. Vsa moška teleta , stara dva tedna, prodajo po enotni ceni 300 evrov za žival. Ženska teleta pa namenijo za obnovo črede. Kadar se v čredi pojavi presežek ženskih telet pa prodajo tudi kakšno telico.

Ko je bil liter mleka po enaki ceni kot dizelsko gorivo

Pri Murkovih so začeli s prirejo mleka leta 1990. Takrat so kupili prvo kravo s teletom v okolici Gornje Radgone. Krava je molzla 30 litrov na dan, kar je Marjana navdušilo za rejo krav molznic. Kmalu za tem so kupili še eno kravo, ki je prav tako dobro molzla in so začeli nositi v vaško zbiralnico. Marjan pove, da je bila cena mleka takrat enaka kot cena dizelskega goriva, kar ga je še dodatno spodbudilo k prireji krav molznic.

Delo v tujini da zaslužek, življenja pa ne

Pot do sedanje goveje črede pri Murkovih pa je zanimiva. Gospodar Marjan je po izobrazbi stavbni klepar, in voznik kamiona. Po končanem služenju vojaškega roka v nekdanji jugoslovanski vojski je bil nekaj časa zaposlen kot stavbni klepar, nato pa se je zaposlil kot voznik kamiona v Hidromontaži v Mariboru. Kmalu za tem se je prijavil na opravljanje izpita za delo z avtodvigalom in poslali so ga na praktično usposabljanje na gradbišče nuklearne elektrarne v Krško. Tečaj je uspešno dokončal in želel je oditi na delo v tujino, predvsem v Libijo. Izvedel je, da SCT išče šoferje za delo v Iraku in takoj je oddal prošnjo za zaposlitev. Po opravljenih razgovorih in psihofizičnih testih je bil sprejet za voznika avtodvigala. V tujino je želel oditi takoj, vendar kot 21-letnik ni imel dovolj izkušenj, zato je najprej moral delati na gradbiščih po Sloveniji. Ker je bil vesten delavec, je že po štirih mesecih dobil možnost, da odide na gradbišče v Irak, in tako se je tja odpravil 13. oktobra, leta 1981. Dodeljen je bil v skupino delavcev, ki so v puščavi blizu Bagdada gradili podzemna zaklonišča. Marjan se še dobro spominja, kako so prišli na gradbišče – bilo ni ničesar razen kontejnerja brez vode in elektrike, zato so za lastne potrebe najprej morali postaviti vse od bivalnih prostorov do kuhinje in ostalega. Na gradbišču je ves čas upravljal avtodvigalo. Delo v Iraku je trajalo dve leti in Marjan se je nato vrnil nazaj v Slovenijo. Čez čas ga je vodja gradbišča v Iraku povabil, da se vrne nazaj. Marjan je po temeljitem razmisleku še za eno leto odšel v tujino, in sicer do 4. januarja 1984, ko se je za stalno vrnil domov.

Od pitanja telet do prireje mleka

Ko je prišel domov, je začel opravljati obrtno dejavnost, prevoze z lastnim kamionom. Ves ta čas pa ga je veselilo kmetijstvo, ki mu je v tistem času predstavljalo zanesljivo dejavnost. Tako je z denarjem iz Iraka kmalu zgradil hlev na deset privezov in bokse z rešetkami na drugi strani. V njem je pital teleta do teže 200 kilogramov. Pri tem je sodeloval z različnimi partnerji, tudi iz Hrvaške, nazadnje pa so pitali lastna teleta. Teleta so pitali do razpada Jugoslavije, nekje do leta 1991.  

Dobra cena mleka jih je preusmerila v rejo krav molznic in začeli so kupovati ženska teleta po bližnji in daljni okolici, da napolnijo hlev in pridobijo lastno čredo.. Po desetih letih so imeli že dobro čredo, ki so jo ves čas povečevali. Najprej so molzli deset krav, nato dvanajst, potem šestnajst, na koncu pa že dvajset, in takrat so se odločili, da bodo zgradili nov hlev za prosto rejo 40 krav molznic. Pred tem so leta 1993 kupili rabljen mlekovod ter hladilni bazen pri kmetu v bližini Cerknice in od takrat imajo prevzem mleka na kmetiji – začeli so s 140 litri mleka dnevno.

Prireja mleka premagala prevozništvo

Ko so začeli z rejo krav molznic, so prenehali z dejavnostjo obrti in začeli izvajati tudi strojne usluge. Tudi žena Rozika, ki je bila prej zaposlena na Perutnini Ptuj, je ostala doma in se odtlej popolnoma posvetila kmetijstvu. Ko so prodali kamion, so kupili žitni kombajn, nato še balirko za oglate bale, leta 1997 pa večji traktor case in štiribrazdni plug.  Leta 1998 so kupili prvo balirko za okrogle bale in ovijalko.

Nov hlev so začeli graditi leta 1999, leta 2000 pa so vanj že vselili živali. Gradbena dela so opravili zunanji izvajalci, ostrešje in notranjo opremo (krmne pregrade in ležalne bokse) pa so zgradili sami.  Molzno opremo so rabljeno kupili v Nemčiji.

Joškovo domačijo je kupil Marjanov stari oče, ki je imel veselje do kmetijstva, vendar pa je bil doma iz revne družine. Zato je odšel na delo v Nizozemsko, da bi zaslužil denar. Kasneje je kmetijo obnovil po vzoru iz tujine. Marjanov oče pa ni kazal interesa za kmetovanje, zato je odšel na delo v Avstrijo, kmetijska dejavnost na domačiji pa je medtem nazadovala. Domačijo je od očeta nato prevzel sin Marjan z ženo Roziko in skupaj z otroki sta ustvarila današnjo podobo kmetije.

Zedaj imajo pri Murkovih vso potrebno kmetijsko mehanizacijo. Strojnih uslug ne opravljajo  več, za lastne potrebe pa najamejo kombajn za siliranje koruzne silaže in žetve žit.

Da so dosegli sedanji nivo na kmetiji, je bilo potrebo vložiti veliko dela, sredstev ter odrekanja, vendar sta danes z ženo Roziko srečna in ponosna na vse, kar sta ustvarila. Naj poudarim, da tako Marjan kot Rozika nimata kmetijske izobrazbe. Zgledovala sta se po drugih, boljših kmetijah in se učila iz lastnih izkušenj. V veliko pomoč na kmetiji pa so jim tudi kmetijski svetovalci in veterinarji.

Za konec naj povem še, da kmetija ni prejela nobene državne pomoči in nepovratnih sredstev. Vse, kar je danes moč videti na kmetiji, so ustvarili praktično brez posojil, iz lastnih sredstev, z lastnimi rokami.

view counter